Bonding psihoterapija (BPT)

BPT je ena od priznanih svetovnih psihoterapevtskih modalitet; hkrati se BPT uporablja tudi kot sistem (metoda) osebnostne rasti.

Izvorno je BPT oblikoval ameriški psihiater in zdravnik Daniel Casriel, ki je leta 1963 pričel z intenzivnim terapevtskim delom z zasvojenimi z drogami (Synanon, Kalifornija). Pri svojem delu v prvih »komunah« je opazil značilno potrebo pacientov po fizični in čustveni bližini, varnosti in sprejetosti od drugih oseb – ta potreba je bila še posebej izrazita v situacijah, ko so pacienti doživljali zelo intenzivna čustva.

Potrebo po fizični (neseksualni) bližini z drugo osebo, s sočasno čustveno odprtostjo in čustveno toplino, je Casriel poimenoval »potreba po bondingu«.

Definicija BPT po Staussu (2006):
“BPT je skupinski terapevtski proces za terapijo oseb z motnjami, povezanimi z nezadovoljenimi bazičnimi človekovimi bio-psiho-socialnimi potrebami”

Bonding psihoterapija je predvsem skupinska terapija (izjeme: psihoterapija za zapornike idr.)

Namenjena je osebam, ki želijo poglobiti svoje čustvene kompetence in razviti gotovost oz. varnost v medosebni povezanosti z drugimi ljudmi (vključno s pridobitvijo občutka varnosti pri navezanosti do ključnih bližnjih oseb).

BPT pomaga posamezniku prepoznati nefunkcionalne strategije – na področjih:

– doživljanja (emocij),

– mišljenja in

– vedenja,

ter pomaga naučiti se jih spremeniti (znotraj suportivnega okolja v skupini).

Cilj BPT ni le odprava simptomatike, pač pa dosega varnega življenjskega sloga in zvišanje kvalitete vsakdanjega življenja. Končni cilj BPT je v realizaciji »uživanja življenja« – s dosego tega cilja pa BPT kot psihoterapevtska metoda nudi posamezniku naraven prehod iz psihoterapije v osebnostno rast.

BPT se lahko uporablja za različne namene in ni namenjena zgolj psihoterapevtski pomoči osebam z različnimi čustvenimi in/ali odnosnimi motnjami in stiskami.

Možnosti uporabe BPT:

  • osebnostna rast: zaradi zasebnih potreb ter želje po osebnostni rasti in razvoju (v tem primeru je uporaba BPT odraz psihološkega in odnosnega zdravja – bolj ko je človek duševno in odnosno zdrav, bolj čuti »višje« osebnostne potrebe) ali preseganje vse bolj razširjene medčloveške čustvene in odnosne odtujenosti v sodobnem svetu
  • poklicne potrebe – pri poklicnem delu z ljudmi: za potrebe višanja osebnostne primernosti in usposobljenosti za profesionalno delo z ljudmi
  • občasna čustvena in mentalna »higiena« (preventiva): zaradi stresnega poklicnega dela – zlasti v poklicih, kjer se intenzivno dela z ljudmi: zaradi stresenega vsakodnevnega življenja
  • psihoterapevtska pomoč: nezdrav odnosni slog (plah, odmaknjen, preokupiran,… življenjski slog), bazične čustvene motnje, negativna prepričanja o sebi, samouničujoče vedenje, nezadovoljstvo z lastnim življenjem (zlasti odsotnost uživanja življenja)

Eksperimentalna spoznanja o Bondingu

Casriel ni kreiral le nove psihoterapevtske metode, pač pa je prispeval tudi ključna spoznanja o samem »bondingu«. Iz psihoterapevtskega vidika je potrdil eksperimentalna odkritja, na podlagi katerih so uvrstili potrebo po telesnem stiku (potrebo po »bondingu«) med temeljne biološke potrebe. Že v letih 1958-1959 je namreč  Harlow (v: Pečjak, 1977) izvajal poskuse z opičjimi mladiči, katerim so v posebej prirejenih kletkah nudili dostop do dveh umetnih opičjih »mater«: ena je bila narejena iz žice in ni omogočala objema oz. fizične bližine, »omogočala« pa je sesanje mleka iz stekleničke; druga »mati« pa je bila odeta v kožuh in je tako »omogočala« objem ter fizično toplino, ni pa nudila nobene hrane oz. mleka. Poskusi so pokazali, da opičji mladiči bistveno pogosteje izbirajo »mamo«,  ki jo lahko objemajo, čeprav pri tem ostanejo brez hrane. Poskusi so tudi pokazali, da se v stiski mladiči vedno zatečejo h »kožuhasti mami«, ter da mladiči, ki so imeli samo »kožuhasto mamo«, kažejo manj motenj vedenja, kakor mladiči, ki so imeli samo »žičnato mamo«.  Na podlagi teh eksperimentov so sklepali, da je potreba po telesni bližini ena najbolj temeljnih bioloških potreb vseh novorojenih sesalcev in da ta potreba prehodi celo temeljni biološki potrebi po hrani. Pečjak povzema, da je telesni stik, ki ga nudi mati otroku, važnejši od vloge, ki jo ima mati pri hranjenju otroka.

Tudi iz vidika Casrielovih psihoterapevtskih izkušenj, je potreba po telesnem stiku oz. bližini utemeljeno razumljena kot izrazito prvinska biološka potreba. V kolikor je potreba po bondingu ustrezno zadovoljena, le-ta odpira človeka k soljudem, zlasti ga usmerja v iskanje trajnih in zadovoljujočih odnosnih navezanosti (npr. v smislu zdrave navezanosti med otroki in starši, med možem in ženo, med prijatelji in sorodniki ipd.). Zadovoljena potreba po bondingu je torej podlaga za človekovo zmožnost za trajna odnosna razmerja.

Bonding: prvinska proto-komunikacija

Bonding pa ni zgolj temeljna biološka potreba. Iz vidika zgodnjega otroštva, zlasti prvih štirih mesecev življenja,  je bonding tudi nekakšna proto-komunikacija med otrokom in njegovo mamo. Otrok preko stika s kožo (fizični stik med otrokom in materjo), preko mimike materinega obraza, njenega glasu in čustvene intonacije, sprejema prvo in najpomembnejšo bio-psihološko sporočilo v svojem življenju: da je ljubljen. Taka proto-komunikacija otroka usmerja v »zunanji« svet, ga odpira do drugih ljudi in mu nudi temeljne občutke zadovoljstva, varnosti in ugodja. Bonding je prvinska fizična in psihična komunikacija med otrokom in mamo, ki ključno vpliva na nadaljnji zdravi razvoj otroka. Zato je bonding istočasno temeljna biološka in temeljna psihološka potreba. Iz vidika ostalih temeljnih biopsiholoških potreba je bonding prva in najosnovnejša zaporedna potreba, ki predhodi drugim temeljnim biopsiholoških potrebam (potrebi po navezanosti, avtonomiji, samozavesti, identiteti, dobremu počutju ter po smislu življenja).

Piše: Saša Rataj, dipl. psih. (UN), BPT