Zakaj so čustva pomembna?

Ker je v davni preteklosti človek moral pri drugem človeku prepoznati njegove namene in se ustrezno odzvati. Prepoznava čustev mu je tako omogočila preživetje – tako telesno preživetje kot preživetje socialnega bitja. Čustva so nastala, da so nam pomagala preživeti, nato pa so se prenašale skozi generacije naprej.

Da se znajdemo v odnosih je čustva treba pokazati ob pravem času in na pravi način. Jih obvladati in z njimi upravljati. Prav tako je pomembno, da zaznamo in prepoznamo čustva drugih. Prepoznati ali so pristna ali zaigrana.

Kaj je prej kura ali jajce – razum ali čustva?

Nam gre najprej čez glavo misel in nato začutimo čustvo ali najprej občutimo čustvo in nato razmišljamo? Težko rečemo, saj je oboje zelo prepleteno. Kaj pa je skupno našim mislim, čustvom, občutkom, razumu? Telo. V njem se vse začne, se dogaja v danem trenutku in se konča. Če smo v stiku s svojim telesom vemo kaj se nam dogaja, razumemo zakaj občutimo neko čustvo, kaj je sprožilo našo misel ter vedenje. Konec koncev, ko čutimo telo, ni več tako zelo pomembno kaj je bilo in od kje prihaja. V danem trenutku je tu in je pomembno kaj s tem občutkom narediti.

V čem je trik, da kažemo čustva, mimiko, držo telesa?

V čem je naša prednost, da drugi prepozna naše čustveno stanje? V čem je prednost, da nam drugim pokažemo naše čustveno stanje? Čustveno stanje lahko prepoznamo iz mimike, drže telesa, besed, tona, višine govorjenja, vedenja. Predstavljajmo si dva otroka, ki še ne znata govoriti, čebljati pa že znata. Kako se bosta ta dva otroka sporazumela? S čebljanjem bolj težko. Bosta pa se odlično sporazumela skozi držo posameznih delov telesa, gibanja, mimike, tona in višine glasu, čustvenih izrazov na obrazu. To je namreč edina komunikacija, ki jo oba sigurno razumeta. Isto se zgodi, ko se srečata dva človeka, ki ne govorita skupnega jezika.

Čustvo nam posredno povejo kakšen je namen našega sogovornika ter koliko je dobronameren, koliko naj verjamem njegovim besedam. Pokaže ali so moja dejanja za druge sprejemljiva ali jih spravljajo v bes – se socialno sprejemljivo vedem? Če smo v stiku s samim sabo, bomo pred resnično besnim človekom stali ali raje bežali? Ali mu bomo raje ponujali svoj izdelek in upali na zaslužek?

Izražanje čustev ima namen, da se ljudje med seboj ne spopadamo ali pobijamo brez potrebe, da svoje naklonjenosti, sočutja, dobrote, pomoči ne ponudimo nekomu, ki nam le tega ne bo vrnil v času naše stiske. Razočarani ljudje niso pripravljeni sodelovati, kar pa zmanjša možnost preživetja. Zato ni čudno, da so ljudje na severu bolj pripravljeni na sodelovanje in vzpostavitev reda, saj so pogoji, v katerih živijo zahtevnejši, saj je težje priti do hrane in do varnega, toplega zavetja.

Ali je ponarejanje čustev smiselno?

Če bi v iskrenem svetu nekdo začel ponarejati čustva in bi zaradi tega pridobil mnogo koristi bi začeli enako početi tudi drugi egoisti, svet pa bi postal nepristen, prepoznava iskrenih čustev pa bi postala precej zahtevna. Ali pa celo nihče ne bi znal več prepoznati čustev, zato ne bi vedel kako se drugi počuti ter kako naj se nanj odzove. Rezultat bi bil isti kot če čustev sploh ne bi izražali.

Vendar je malo verjetno, da se čustvo da povsem zaigrati, saj s čustvom sodeluje telo ter velika skupina mišic. Pri socialnem nasmehu namreč sodelujejo povsem druge obrazne mišice kot pri iskrenem nasmehu. Zakaj? Ker se posameznik v prvem primeru počuti drugače kot v drugem. Ker je mogoče žalosten ali jezen, zato telo odraža čustvo, ki ga posameznik doživlja, zaradi npr. socialne interakcije pa se smeji.

Kako najlažje skrijemo svoja čustva? Tako, da jih skrijemo pred samim sabo, da se zlažemo samim sebi, da ne čutimo tako kot čutimo. Zakaj pa bi jih sploh skrivali? V veliko primerih zato, ker je preveč boleče se soočati s temi čustvi, zato smo skozi leta razvili nezavedne in obrambne mehanizme, ki čustva skrijejo pred nami zaradi preteklih izkušenj.

Naj vam podam primere kako so posamezniki skrili čustva pred seboj in zakaj:

• Veselje

Smeh je spremljevalec veselja in gre za refleks, ki telesu prinaša olajšanje in sproščenost. Je oblika razumevanja, zato je glasen, da ga lahko slišijo vsi. Ob veselju bo zaupanje drugih in nas večje, prostor za odnos se bo povečal. Smeh kaže na dobre namene, na sprejemanje drugega.

Primer: Marica je mama 2 zelo živahnih, razigranih otrok. Sama pa je depresivna. Poročena je z Miho. Miha dela cele dneve, domov prihaja utrujen in nesrečen. Marico in Miha vesela otroka spominjata na veselje, ki ga pri njiju zdavnaj ni več. Zato nad otrokoma besnita, da naj data že mir, da sta starša utrujena in da potrebujeta mir ter tišino. Če se nimata energije, da besnita, otroka enostavno ignorirata. Otroka se z časoma naučita, da je veselje neprimerno, sebično in nehvaležno, saj odzivi staršev na veselje grozijo, da ne bosta več sprejeta, da kot vesela otroka nista zaželena ter da ne bosta več pripadala. Občutek neprimernosti pa otroka nosita s seboj v svet. V veseli družbi bo pri tema otrokoma imelo veselje trpek priokus, občutek nezaželenosti se bo vrnil. Kaj naredita potem ta dva otroka? Ali zameri samemu sebi, ker ne sodeluje v tem veselju, ga po možnosti ustavi, drugim nameni isti grdi pogled kot so ga njemu namenili starši ali pa raje zameri drugim, ker ne opazijo kako se počuti, mu ne pomagajo, ne razumejo, mu ne dajo dovoljenja, da pripada. Ali pa odide iz take družbe in je sam.

Primer: Marica za svojo družino cele dneve kuha, peče, si ob pospravljanju hiše prepeva in postreže svoje dobrote z najbolj lesketajočimi očmi. Njen mož, Miha, je mestni zabavljač. Pozna ogromno šal, igra harmoniko, v glavnem, je veseljak. Njunega sina Marka pa je ravno pustila punca in zato je ves čas slabe volje, nemiren, tesnoben, saj žaluje za izgubo. Njegova starša pa njegovo stisko ignorirata, saj s temi neprijetnimi čustvi moti tako pozitivna in v vseh pogledih idealna starša. Zato se starša umakneta, Marko pa ostane sam s svojimi težavami. Ponovno se pojavijo občutki oddaljenosti, nepripadanja in nezaželenosti. Kmalu si nadene masko in sodeluje v družinskem veselju. Se smeje, čeprav v sebi joče. Preden se je zavedal je maska postala del njega in zdi se mu, da je resnično vesel, saj se je naučil svoje vloge v družini. Vendar ko je sam v svoji sobi čuti tesnobo in otopelost. Ne potrebuje več drugih, da ga zatirajo, saj to že počne sam sebi. Kasneje sam postane veseljak in ne prenese neprijetnih občutkov drugih, saj s temi občutki kalijo veselje.

• Jeza:

Jeza nam da moč za spremembe. Vendar moramo ločiti jezo od naših dejanj. Metanje krožnikov, kričanje, loputanje z vrati, obtoževanje niso jeza, ampak so naša dejanja. Jeza nas naredi aktivne in ustvarjalne. Za pomembne, zahtevne in naporne spremembe v življenju potrebujemo energijo. In jeza nam omogoči veliko energije. Z njo lahko ustavimo krivice in končno naredimo nekaj tudi zase, da se postavimo zase.

Primer: 3-letnemu Mihu ni všeč špinača, zato protestira svojima staršema. Obrača se mu želodec že ob vonju špinače, zato kriči in se upira, ko poskuša mama spraviti špinačo v njegova usta. Mama mu začne očitati, da je nehvaležen in slab. Oče začne vpiti nanj in ga udari po riti. Miha tako razume, da če si jezen si slab in da je s tabo nekaj narobe. Če boš jezen ne boš pripadal družini, boš izločen in kaznovan. Miha jezo dojema slabo in nezaželeno, zato razvije tehnike kako se ji izogniti. Ko se mu kot odraslemu človeku dogajajo krivice, se ne postavi zase in trpi ponižanje.

Primer: Matjaž pa je od svojih staršev prevzel drugo logiko jeze: nima smisla se jeziti, saj s tem ne boš nič dosegel, samo še slabše bo. Potrpi, pretvarjaj se, da je vse v redu. Njega je namreč oče tepel. Menda upravičeno. Zato Matjaž tepe svojega sina, saj misli, da ga lahko tepe upravičeno in ne zna ločiti med jezo in nasiljem.

Primer: Na Moniko so starši vedno vpili. Vsakič, ko je hotela kaj povedati je mama začela še bolj kričati in jo je preglasila. Mama je imela v njeni družini monopol nad jezo. Zato se je Monika odločila, da se ona nad svojimi otroki ne bo jezila, da bo drugačna od svoje mame. Zato Monika svojim otrokom ne zna postavljati meja in tako krivice iz rodne družine na svoje otroke prenese v zrcalni obliki.

• Strah:

Poznate starše, ki otroke zavarujejo pred vsako minimalno nevarnostjo, pred vsako odločitvijo, napako? Taki otroci bodo v odraslosti popolnoma prestrašeni – sveta, samega sebe. Izogibali se bodo situacijam in ljudem, ki jih postavljajo pred težje odločitve. V svetu bodo čutili veliko tesnobe in praznine, nevarnost jih bo čakala za naslednjim vogalom.

Strah imamo zato, da nas zavaruje pred nevarnostmi in nam tako omogoči preživetje. Pazi na nas, nam daje informacije ter nas usmerja na nadaljevanje poti. Ima pa več sporočil – beg, boj ali pa otrpneš in se zapreš vase. Odziv strahu mora biti namreč primeren situaciji, saj roba prepada ne moremo enačiti s srečanjem sestradane divje mačke. Strah se z leti spreminja – kar nam je bilo strašno v otroštvu nas lahko kot odrasle zabava. Strah je lahko tudi naučen in sicer se ga naučimo v izvorni družini, znebimo pa se jih z izkušnjami in zgledom iz okolice. Pretiran strah pride z zastraševanjem, napihovanjem nevarnosti, podcenjevanjem lastne moči in nadzora nad situacijo.

Primer: Janko se boji čebel, zato vsakič, ko vidi čebelo vpije in teče stran od čebele. Oče se mu posmehuje in mu vedno znova pravi: »Si dedec ali baba?«. Nikoli mu ne reče, da ga ne sme biti strah, ampak Janko to vidi iz njegovega pogleda in posmehovanja. Janko se sčasoma nauči zatajiti strah. Tako zelo je prestrašen, da postane nasilen in začne verjeti, da je jezen.

• Žalost:

V življenju se veliko poslavljamo – od otroštva, mladosti, ljudi, stvari ipd. Pride čas, ko ugotovimo, da česa ne zmoremo več. Žalost je neprijetna in nas sili v akcijo, da se z izgubo spoprimemo. Poskrbi tudi za to, da smo previdni in da poskrbimo za naše bližnje, saj nas je strah, da jih bomo izgubili. Če bi bila žalost prijetna bi objokovali izgubljeno do konca svojega življenja.

Primer: Marija je depresivna mama. Njena hči Maja je večkrat žalostna, vendar svojo žalost zakoplje globoko, saj mora poskrbeti za svojo žalostno mamo. Ne more si pustiti, da mamo obremenjuje še s svojo žalostjo, saj ima mama žalosti že dovolj. Ta žalost bo počakala na čase, ko se bo mama boljše počutila. Ko Maja odraste ima težave, ko njena hči joče. Takrat ona čuti jezo in odpor, saj ne more začutiti njene žalosti.

Primer: Ko Luka pride iz vrtca s problemom mu družina takoj začne dajati nasvete kako problem rešiti ali pregnati. Cela družina usmeri energijo v to, da bo Lukova žalost čimprej minila. Namreč mama se je nekega dne odločila, da je dovolj solza in trpljenja in da ji sedaj pripada lepše življenje. Zato ne more začutiti Lukove žalosti, stiske, nemoči, saj si jo je sama prepovedala. Na tak način zavrne otrokovo žalost, Luka pa samega sebe. Sčasoma bo prenehal iskati njen objem in se bo z žalostjo začel soočati sam. Ali pa se bo naučil zatajiti žalost. Ali pa bo našel nadomestne rešitve, ki bodo žalost mehčale – alkohol vsaj šibi kolena, če že ne žalosti.

Kako spremenimo svoje nezdravo, obrambno čustvovanje v zdravo? Tako, da se soočimo s travmo. Kajti šele potem, ko si dovolimo iti v globino travme se začenja potovanje k zdravemu čustvovanju.

Vprašanja za razmislek:

• Kaj čutim in kaj mi čustva sporočajo?
• Ali je kakšno čustvo, ki ga ne zaznam in zakaj?
• Zakaj se včasih povsem neprimerno odzovem?
• Ali obstaja pri meni kakšno čustvo, ki ga ne izražam?
• Zakaj je pristnost pomembna zame in za moje odnose?

Program “Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja psihoaktivnih substanc” sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT