Ste imeli kdaj občutek, da bi bilo bolje, da vas ne bi bilo, da ne bi obstajali? Ali pa da ste enostavno vsem v napoto? Ko ste žalostni jočete pred drugimi ali se raje zaprete v svojo sobo?

Vse to in še marsikatero drugo vprašanje bi vam lahko zastavili, vse pa je posledica nezadovoljene potrebe po bondingu. Da ne bomo vedno pisali o nezadovoljenih potrebah bomo tokrat na primerih in v teoriji prikazali kako se potreba zadovolji.

Razvoj potrebe po bondingu

Iz vidika razvojne psihologije je primarna naloga prvih mesecev življenja razviti sistem bondinga preko zrcaljenja, sinhroniziranja in čustvenega uglaševanja z ostalimi. Kontakt mame in njenega otroka je vzpostavljen preko krožnega, ritmičnega izmenjavanja signalov poimenovanih »ciklične interakcije«. Čustveni, senzorični (dotik) in signali mimike (obrazna izraznost) so posredovani dojenčku. Možganski zrcalni nevroni shranijo te signale, da jih lahko reproducirajo. Dojenček nato poskusi reflektirati od mame prejete signale z oponašanjem. To je začetek bonding sistema ki omogoča fizično in čustveno komunikacijo. Zmožnost se povezati je temeljno jedro komunikacijskega sistema.

Primer:
Mama z ljubečim pogledom pogleda svojo hči Mojco in se ji nasmeji – Mojca poskuša na en način kot vidi pri mami napeti svoje obrazne mišice ter se tako nasmeji. Tako si med seboj sporočata na neverbalen način, da je varno, da sta si blizu in se imata rada.

Bonding vključuje tako čustveno odprtost ali resonanco in fizični stik. Bonding je podobno kot proto komunikacija, ki jo opisuje  Goleman, ki oblikuje jedro človeške povezanosti. Pozornost je na čustvih, ki vključujejo čustveno resonanco in dotik. Goleman pravi: »Frekvenca maminega dotika in zvok njenega glasu dajeta dojenčku pomirjajoč izraz njene ljubezni.«

Naj vam zastavim na tem mestu vprašanje: Kaj vas najbolj pomiri, ko ste žalostni, ko ste pod stresom, nemirni, anskiozni?

Bonding sistem nam omogoča, da vzpostavimo kontakt z drugimi preko predverbalne izmenjave fizične bližine in čustev. Predverbalna komunikacija se začne s skupno uglasitvijo, ki je začetek razvoja zmožnosti komuniciranja.

Naslednja razmišljanja so povezana z funkcionalno čustveno shemo, ko je potreba po bondingu izpolnjena: »Lahko sem blizu drugim. Imam pravico živeti. Jaz obstajam. Moj obstoj, moje potrebe in moja čustva prinašajo ugodje drugim. Jaz sem darilo. Svoja čustva lahko sporočam drugim.«

Se vam je kdaj zgodilo, da ste si želeli bližine, hkrati pa ste se te bližine bali zaradi izkušenj iz otroštva? O tem smo pisali v blogu Želim si objema, a se hkrati bojim zavrnitve…Znano?

Torej, želja v nasproti s strahom pred objemom, fizično bližino se pojavi zaradi osnovnega konflikta bondinga oz. povezovanja kot to lahko prevedemo v slovenščino.

Osnovni konflikt povezovanja se odraža zaradi nasprotovanja med iskanjem povezanosti, dotika, tolažbe, čustvene povezanosti in povezovanja z drugimi v nasprotju z željo po umiku in izogibanju povezovanja: tu se nahajata tudi želja ter strah pred fizično bližino, čustveno odprto povezanostjo in povezanostjo (bonding).

Naslednje kognicije so povezane z disfunkcionalno čustveno shemo, ki so povezane z bazičnim konfliktom: »Ne morem biti blizu z drugimi. Ne obstajam. Nisem upravičen do tega, da živim. Moje potrebe in čustva so breme. Dotik ni varen. Nimam dovoljenja za komunikacijo z drugimi.«

Osrednji strah disfunkcionalne sheme je izgubiti sebe, prenehanje obstajanja, biti nesposoben za komunikacijo z drugimi o življenju. Najpogosteje čutena čustva so čustvena bolečina, nejasna vznemirjenost, generalizirana aksioznost in občutek praznine. Te občutke posameznik občuti kot zelo ogrožujoče in lahko vodijo do paničnih napadov in čustvenega kolapsa (Grawe, 1998, 2004).

Za konec vas povabim, da raziskujete sebe. Poskusite zapreti oči in si predstavljajte mamo, očeta, vam pomembne osebe. Si lahko predstavljate, da jim rečete “Jaz obstajam”, “imam pravico živeti”, jim izrazite svoja čustva, občutke, potrebe, jih objamete in ste objeti?

V bonding psihoterapiji negativna kognitivna prepričanja kot so opisane zgoraj (“jaz ne obstajam, nimam pravice, da živim, dotik ni varen” ipd.) spreminjamo v pozitivna kognitivna prepričanja in se tako skupaj trudimo za lepše, bolj zdravo življenje, ki ima smisel ter ki se ga lahko veselimo.

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT