Vrste zasvojenosti
- Kemična zasvojenost oziroma zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila.
- Ne-kemične ali vedenjske zasvojenosti: hazardiranje oz. kockanje, deloholičarstvo oz. zasvojenost z delom, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, video igrami, internetom itd.
Reference:
- 20 let terapevtskega dela z zasvojenimi osebami in z njihovimi družinami
- ustanovitelj in nad 10 let vodja slovenskega programa “Projekt Človek”
Definicij zasvojenosti je veliko, zato jih bomo tu navedli le nekaj.
Ameriško združenje za medicino zasvojenosti ASAM (2011) opredeljuje zasvojenost kot »kronično motnjo v delovanju možganov, in ne samo kot vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti«. Je bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani s spominom in motivacijo. Da nevronske povezave teh predelov ne delujejo, se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni ter se izraža v patološki potrebi po ugodju in sprostitvi ob zauživanju substance ter izbiri določenih vedenj (ASAM, 2011).
V DSM-V; American Psyhiatric Association [APA] (1994); Dawes idr., (2000) in Evans, idr., (2005) je odvisnost od substanc opisana kot resno klinično stanje s socialnimi, afektivnimi in kognitivnimi slabitvami, ki so karakterizirane kot velika izguba kontrole nad uporabo drog.
Ramovš (2001, v Podpečan, 2006) navaja, da je zasvojenost potreba, ki se razvije postopoma, bolj ali manj naglo s privajanjem na določeno psihoaktivno snov (npr. alkohol, nikotin, droge), obliko vedenja (npr. igre na srečo) ali doživljanje resničnosti (npr. sovražnost do nekoga). Prav tako je umetna potreba po nečem, kar človeku po naravi ni potrebno, ampak je zanj tujek, na katerega se mora človekov organizem, duševnost in druge razsežnosti nasilno prilagoditi. Pri tem se spremenijo naravni obrambni mehanizmi, tako da delujejo proti razvojnim potrebam človeka. Zasvojenost je škodljiva potreba, saj se njene posledice kažejo v vseh človekovih razsežnostih. Zasvojenost biološko zastruplja organizem, da oboleva, patološko spreminja duševno delovanje in vedenje, omejuje svobodo in odgovornost, kvari medčloveška razmerja in odnose, zavira človekov razvoj in omamlja njegovo smiselno orientacijo v življenju (Ramovš, 2001, v Podpečan, 2006).
Na tem mestu pa se moramo zavedati, da obstajajo razlike med odvisnostjo in zasvojenostjo. Leta 2002 je kanadska posebna senatna komisija izdala dokument, v katerem sta jasno opredeljena pojma zasvojenosti in odvisnosti. Zasvojenost (angl. addiction) je splošni pojem, ki se nanaša na koncepta tolerance in odvisnosti. Organizacija WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psihoaktivne substance do te mere, da je uporabnik kronično ali periodično intoksiciran, da kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance ter kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na posledice. Odvisnost (angl. dependence) je po drugi strani opredeljena kot stanje, v katerem uporabnik nadaljuje svojo rabo substance ne glede na zdravstvene, relacijske, psihološke, socialne ali družinske probleme. Gre za kompleksen fenomen, ki bi lahko imel celo genetske komponente. Psihološka odvisnost se nanaša na psihološke simptome, povezane s hrepenenjem (Flaker, 2002; Jezernik, 2006, v Podpečan, 2006), nervoznim občutjem, ko je brez droge, vendar še nima telesnih težav (Kušević, 1990, v Podpečan, 2006); fizična na toleranco, prilagoditev organizma kronični rabi (Jezernik, 2006, v Podpečan, 2006), intenzivne fizične težave ob odtegnitvi, pojavom abstinenčne krize (znojenje, drhtenje, pospešeno dihanje, krši v želodcu, slabost, bruhanje, bolečine in krči v mišicah, povišana telesna temperatura in delirij) (Flaker, 2002; Kušević, 1990, v Podpečan, 2006).
Rusche in Friedman (2004) govorita o zasvojenosti, ko se telesni odvisnosti pridruži še psihična. »Telesna odvisnost je eden ključnih sestavnih delov zasvojenosti in skoraj vsak uživalec, ki je telesno odvisen od drog, je v veliki nevarnosti, da postane zasvojen. Vendar telesna odvisnost ni isto kot zasvojenost« (Rusche in Friedman, 2004, str. 181). Avtorja ločujeta telesno in psihično odvisnost predvsem zato, ker bi potemtakem bili tudi bolniki, ki si lajšajo bolečino z opiati, bili zasvojeni (v redkih primerih sicer pride do zasvojenosti). Razlika med bolniki z bolečinami in zasvojenimi z drogami je v tem, da bolnikom zdravilo pomeni le sredstvo (za lajšanje bolečine), da lahko živijo normalno in polno življenje ter jim družina, služba in hobiji pomenijo več od zdravila. Posameznik, ki je zasvojen z drogami, prej omenjene stvari žrtvuje za jemanje psihoaktivnih sredstev in le ta postanejo osrednjega pomena v njegovem življenju. Ko ljudje postanejo psihično odvisni – zasvojeni – postane jemanje drog ena izmed življenjskih potreb, kot so tudi prehranjevanje, pitje in spanje. Pri bolnikih z bolečinami to ne drži, saj se zlahka odpovedo opiatom, ko bolečina mine. Telesna in psihična odvisnost sta biološke narave, saj do njiju vodijo spremembe možganskega delovanja, ki so jih povzročila droge. Ti dve odvisnosti se med seboj razlikujeta, ker ne glede na to, kako in zakaj je droga prišla v telo, sama navzočnost drog še ni dovolj za psihično odvisnost. Za psihično odvisnost je potrebno več – način jemanja drog in vrsta motivacije za uživanje (Rusche in Friedman, 2004).
Na človekovo zasvojenost je potrebno gledati celostno in se ne zgolj opirati na določen vidik zasvojenosti (npr. medicinski). V Sloveniji še vedno pretežno gledamo na zasvojenost samo z ozko medicinskega vidika (biološko-kemični vidik). Zasvojenost je potrebno razumeti kot interakcijo »več posamičnih, fenomenološko edinstvenih ter individualno pogojenih začaranih krogov« (Polajner, 2006b, str. 47, 48):
- Biološki (somatski) vidik zasvojenosti: kot primarne navadno opisujejo motnje v nevrotransmiterskih prenosih dopamina in endorfina, ki povzročajo potrebo po drogi in obratno – tudi droga lahko primarno povzroča motnje v nevrotransmiterskih prenosih in tvori biokemični začaran krog naraščanja potrebe po drog.
- Vedenjski vidik zasvojenosti: gre za krivdno vedenje (uživanje prepovedanih drog in druga družbeno nesprejemljiva vedenja, za katera se posameznik čuti krivega) ter za sram, kar povečuje potrebo po omami (za kar je spet potrebna droga). Tako se, podobno kot na biološkem, tudi na področju vedenja tvori začaran krog.
- Psihološki, osebnostni in doživljajski vidik zasvojenosti: ta zajema čustvene motnje in stiske, osebnostne značilnosti, ki višajo verjetnost uživanja drog (plahost, preobčutljivost, nizko samospoštovanje ipd.).
- Družinsko-odnosni vidik zasvojenosti: pri tem gre zlasti za dve nasprotji družinske patologije z enakimi posledicami – po eni strani za odsotnost pristnih odnosov oz. za čustveno zanemarjanje in na drugi strani za patološko pretiravanje pri zaščiti (hiperprotektivnost).
- Družbeno-vrstniški vidik zasvojenosti: tu gre za negativen socialni pritisk vrstnikov, zlasti v današnjem času, ko je uživanje drog med mladimi moderno in ko se mladim zdi, da morajo imeti izkušnjo z drogo.
- Družbeno-odnosni vidik zasvojenosti: vključuje dve družbeni nasprotji – po eni strani izločanje krhkih oseb in zasvojenih članov družbe, ki najbolj potrebujejo pomoč (npr. odpori do ustanavljanja komun, zavračanje vsake drugačnosti ipd.), ter na drugi strani izkoriščanja in prefinjene oblike nasilja nad posamezniki (npr. z agresivnimi reklamami, s plitvo potrošniško mentaliteto, z nečloveškimi delavnimi pogoji idr.).
- Duhovno-ontološki vidik zasvojenosti: ta zajema razsežnosti, kot so stalna ontološka napetost med dobrim in slabim v človeku (s tega vidika je človekovo normalno stanje stalna ontološka napetost, in ne notranji mir) ter ontološki pritisk človekove poklicanosti in ustvarjalnosti.
- Vidik duševnih ran oz. težjih travm: pri zasvojenih gre zlasti za pogoste travme zaradi spolnih zlorab, preživljanja otroštva s staršem, zasvojenim z alkoholom, fizično nasilje v družini, vzgojno zanemarjanje ipd.
Ali bonding psihoterapija pomaga pri zdravljenju zasvojenosti?
Izvorno je BPT oblikoval ameriški psihiater in zdravnik Daniel Casriel, ki je leta 1963 pričel z intenzivnim terapevtskim delom z zasvojenimi z drogami (Synanon, Kalifornija). Pri svojem delu v prvih »komunah« je opazil značilno potrebo pacientov po fizični in čustveni bližini, varnosti in sprejetosti od drugih oseb – ta potreba je bila še posebej izrazita v situacijah, ko so pacienti doživljali zelo intenzivna čustva.
Daniel Casriel je v svoji skupnosti začel z bonding psihoterapijo – fizično bližino in čustveno odprtostjo – in trdi, da je povezanost oz. po angleško bonding osnovna biološka potreba, ki je pomembna pri preživetju otroka (Casriel, 1971, 1972). Kasneje se poleg povezanosti in navezanosti pojavijo še druge osnovne psihosocialne potrebe – potreba po avtonomiji, identiteti, samopodobi, fizičnem dobrem počutju, smislu in spiritualnosti. Ko potrebe niso zadovoljene, čutimo strah, jezo in bolečino, kadar so zadovoljene pa čutimo ugodje in ljubezen (Stauss in Ellis, 2007).
Ko ne dobimo, kar potrebujemo, razvijemo negativna prepričanja o sebi in drugih, kot so: ne obstajam, ne potrebujem, nisem vreden, nimam pravice, ničesar ne morem spremeniti, nisem odgovoren za svoje življenje, nisem enakovreden ipd. (Stauss in Ellis, 2007). Ko otrok čuti, da v družini ni zaželen, ko ne čuti starševske ljubezni, se lahko razvije prepričanje, da ni zadosti, da je slab človek. Na začetku otrok ne ve, zakaj. Nato postane »poreden otrok«, iz tega nastane identiteta »jaz sem slaba oseba«, zato ne dobiva ljubezni od staršev. Ima nizko samopodobo in strah pred zavrnitvijo. Njegovo manipulativno vedenje je izogibanje zavrnitvi. Kasneje tak otrok lahko začne z uporabo drog ali se začne ukvarjati s kriminalom. Droge so njihova obramba pred strahom, jezo ali bolečino pred zavrnitvijo, zato postanejo zasvojeni. Ko so zasvojeni, te zasvojenosti ne priznajo, ne znajo prositi za pomoč prav zaradi strahu pred zavrnitvijo (Kooyman, 2013). Zavrnitev povzroči neznosno bolečino in prikliče boleča čustva zaradi zavrnitve v preteklosti (Kooyman, 1986).
Kooyman (2013) pravi, da imajo zasvojeni dva strahova – pred bližino in zavrnitvijo, saj globoko v sebi ne čutijo, da imajo pravico obstoja. Imajo tudi nizko samopodobo in se lahko počutijo kot ničvredneži med zasvojenimi, čeprav tega ne bodo nikoli priznali. Večina zasvojenih je imelo v otroštvu nèvaren stil navezanosti s figuro navezanosti.
V zgodovini zasvojenih z drogami velikokrat vidimo osebe, ki so v otroštvu doživele čustveno zanemarjanje, fizične ali psihološke travme in spolne zlorabe (Glover, Janikowski in Benshoff 1996; Kooyman, 2000). Vse to z BPT lahko izboljšamo.
Zakaj terapevtska skupnost pomaga pri zdravljenju odvisnosti
Terapevtska skupnost (v nadaljevanju TS) da posameznikom z zgoraj opisano identiteto možnost, da predelajo svoj strah pred bližino in zavrnjenostjo skozi korektivne čustvene izkušnje. V TS tudi zvišajo samopodobo, ki omogoča stabilnost v odnosih. Tako za dobro počutje ne potrebujejo več drog ali alkohola.
Kooyman (1992, 1996; Polajner, 1998) opisuje 15 terapevtskih faktorjev, zaradi katerih TS deluje:
- Nadomestna družina, v kateri lahko raste v varnem okolju.
- Konsistentna filozofija, ki je lahko razumljiva, razložena in podprta s strani vseh članov.
- Terapevtska struktura, ki omogoča varno okolje z jasnimi pravili, v katerem se posameznik uči odgovornosti in se zmore spopadati z napakami.
- Ravnotežje med terapijo, avtonomijo in demokracijo – preveč terapije lahko pripelje do izogibanja odgovornostim, preveč demokracije lahko okolje naredi antiterapevtsko, avtonomija posameznika je omejena s članstvom v skupini.
- Socialno učenje skozi socialne interakcije. Posameznik se uči funkcij v različnih vlogah, skozi povratno informacijo dobi uvid v svoje vedenje.
- Učenje med krizami, med katerimi lahko zori in raste.
- Terapevtski vpliv vseh aktivnosti – vse, kar se dogaja v TS, je terapija – delo, različne službe in vloge v TS.
- Odgovornost posameznika za lastno vedenje – posamezniki v TS ne smejo igrati vloge žrtve, ampak se morajo naučiti, da potrebujejo pomoč, da zanjo lahko vprašajo in da tudi sami lahko pomagajo tako kot ostali.
- Višanje samopodobe z dosežki – korak za korakom in vedenjem »kot da« posameznik predeluje strah pred neuspehom.
- Ponotranjenje pozitivnega sistema vrednot – posameznik se nauči odkritosti, konfrontacije, kako kritizirati negativno in samodestruktivno vedenje in prepričanja.
- Konfrontacija vedenja – posameznik se nauči govoriti o svojih notranjih konfliktih, konfrontaciji vedenja s strani drugih, ki ga tudi on ne mara. Nauči se, da konfrontacija ne pomeni biti zavrnjen, da ne potrebuje biti perfekten, da je ljubljen. Hkrati se tudi nauči, da konfrontacija ni usmerjena na osebo, ampak na vedenje.
- Pozitivni pritisk, ki je lahko faktor, zaradi katerega posameznik abstinira in razvije pozitivno vedenje.
- Učenje razumevanja in izražanja čustev – v terapevtskih skupinah se naučijo priti v kontakt s čustvi in jih izraziti. Naučijo se premagati strah pred izražanjem jeze, strahu in bolečineter na koncu izrazijo prijetna čustva, kot sta ugodje in ljubezen, ki so lahko težja za izražanje kot neprijetna čustva. Skozi terapijo se lahko predelajo tudi boleči spomini travmatičnih dogodkov iz preteklosti.
- Sprememba negativnega prepričanja v pozitivnega – večina zasvojenih ima negativen pogled nase v relaciji z drugimi, kot so: Nisem ljubljen – Nisem dovolj dober – Nimam pravice obstajati. Zadnje prepričanje je zelo pogosto med zasvojenimi, kar spoznajo v terapevtski skupini. Negativna prepričanja so se razvila v otroštvu, da so jim pomagala preživeti, ko pa so odrasli, jih ta prepričanja ovirajo. Terapevtska skupina, kot je npr. BPT, lahko pomaga pri spremembi negativne samouresničujoče se prerokbe življenja (Casriel, 1972).
- Izboljšanje odnosov z rodno družino – v terapevtski skupini lahko delamo na odnosih z družinskimi člani, pri tem nam pomagajo člani skupine in metode, ki simbolično predstavljajo družinske člane. Tudi starši in drugi sorodniki so vključeni v skupinske aktivnosti. Odnosi z družinskim člani se na novo ustvarijo s pomočjo osebja TS po obdobju brez kontakta med zasvojenim in družinskimi člani (Kooyman, 2013).
