Kaj so podzavestni vzorci?
Kaj se dogaja v naših možganih?
Kako spremeniti svoje podzavestne vzorce?
Mi lahko pogovor pri tem pomaga?

Podzavestni vzorec vedenja je, na podlagi preteklih izkušenj, naučen odziv na dražljaj iz okolja (tj. oseba, situacija, zvok, beseda, vonj…), ki nas spomni na tistega v preteklosti (tudi če je podobnost na zunaj, minimalna). Naš odziv na dražljaj vključuje telo, čustva in misli.

Primer: Nina je mamica 3 otrok. Sedaj ko so že dovolj veliki, da lahko zaspijo brez nje in lahko brez skrbi prepusti varstvo očetu, si vzame večer zase in za prijateljice. Pred odhodom jo začne stiskati v prsih, postane nervozna, čuti jezo in strah, po glavi se je začnejo vrteti misli:”Nisem dobra mama, ker bom otroke kar pustila. Kaj če se komu kaj zgodi, bom spet jaz kriva. Bolje, da ostanem doma…”

Pomisleki:

1. “Nina vidi nevarnosti, ki jih ni. Zaradi tega pa res ni slaba mama.”
   

Več kot 99% možganskih nevronov se ukvarja z notranjimi možganskimi povezavami in konstruirajo sliko realnosti skozi notranje procese. To pomeni, da se možgani zelo omejeno ukvarjajo z zunanjim okoljem. Naš notranji svet predstav, ki je zgrajen v možganih (korteksu), je zelo ohlapno povezan z dogajanjem izven njih. Za nas, ki to beremo, je Tinina reakcija in predstava o situaciji, imaginarni svet in virtualna realnost; zanjo pa je ta “namišljeni svet” resničen in edini ki obstaja.«

Realnost na katero se odzivamo in katera je edina, ki jo poznamo, je konstrukcija možganov vsakega posameznika in poteka v nezavednem.

2. “Ninin odziv je bil pretiran glede na situacijo.”

Če  v preteklosti osnovne potrebe (npr. potreba po varnem, predvidljivem odnosu in navezanosti) pogosto niso bile zadovoljene zaradi negativnih izkušenj v odnosih, so te zgodnje otroške izkušnje bile shranjene v nevronske mreže. V današnji situaciji, zunanji dražljaj (ki je vsaj minimalno podoben predhodnim), aktivira amigdalo in te nevronske mreže (vzpostavljene in okrepljene s prejšnjimi negativnimi izkušnjami). Sedanja izkušnja je tako nezavedno primerjana s predhodno izkušnjo.

Podrobneje: Ta negativna čustvena ocena povzroči sproščanje glutamata, medtem ko amigdala aktivira hipotalamus in ta, nato aktivira alarmne centre v možganskem deblu. Sprosti noradrenalin in aktivira gensko tirozin-hidroksilazo. Ta gen sodeluje v produkciji nevro-transmiterja (živčnega prenašalca) noradrenalina. Ta nevrotransmiter aktivira utrip, prekrvitev, krvni tlak in dihanje – z drugimi besedami, tipično stresno reakcijo. Če se te nevronske povezave pogosto aktivirajo, je lahko stanje alarma rezultat in s krepitvijo bodo te povezave stabilizirane. Posledica je kronično stresno stanje in z njim povezane bolezni (visok tlak, holesterol, bolezni srca in ožilja…).

Kadar je naša reakcija neprimerno večja v primerjavi z dejansko situacijo, lahko sklepamo, da se je aktiviral odziv na podlagi prejšnjih izkušenj, ki ga zaradi nezavedanja in hitrosti reakcije, ne moremo kontrolirati.

ALI PODZAVESTNE VZORCE in “alarmne reakcije amigdale” LAHKO SPREMENIMO?

Lahko.

Skozi srečanja z novimi izkušnjami, se lahko oblikujejo nove nevronske povezave, ki jih je s pogostim ponavljanjem (učenjem), lažje in lažje aktivirati v prihodnosti.

Podrobneje: Sposobnost spreminjanja shranjenih spominov v nevronski mreži temelji na nevronski plastičnosti. To je sposobnost centralnega živčnega sistema, spremeniti in se prilagoditi na nov dražljaj. Nevronske povezave so reorganizirane z ustvarjanjem novih sinaptičnih povezav med nevroni in zavirajočimi ali pretrganimi že obstoječimi. Vsak dan ustvarjamo nove povezave če uporabljamo naše možgane drugače ali na nov način. Proces nevronske prilagoditve postane bolj in bolj učinkovit s časom, ustvarjanjem poenostavitev, ki so lahko priklicane vse lažje.

Samo učenje na podlagi izkušenj sproži nevronsko plastičnost (zmožnost spreminjanja nevronskih povezav). Da se nova učenja shranijo, je potrebno da imamo čustveno pomembno izkušnjo. Sinaptične povezave se težko spreminjajo, brez vpletenosti čustev. Ko je izkušnja shranjena, ni le shranjena zunanja izkušnja (kaj je bilo izkušeno v situaciji) ampak tudi notranja izkušnja (čustva, misli, potrebe, fizična aktivnost…).

Zato ni dovolj da posameznik ozavesti potlačeni spomin ali travmo. Celotna nevronska mreža mora biti dostopna in obdelana v kompleksnem procesu predelave, ki obsega več kot le kognitivno prepoznavanje in razpravo o nezavedni vsebini. Semantični vidiki izkušenj s travmo učinkujejo v možganski skorji tako, da same besede niso dovolj za zdravljenje, da bi povzročile spremembo subkortikalnih limbičnih nevronskih mrež.

Podrobneje: Korektivna izkušnja nevralnega spreminjanja zahteva, da je posameznik čustveno »dotaknjen«.  Šele takrat se lahko nevrofarmakološke mreže spremenijo, zaradi velike produkcije nevromodulatorjev in nevropeptidov. To vodi v sinaptično reorganizacijo limbičnih struktur.

Pogovor o tem kaj je vzrok za naše težave in kako spremeniti podzavestni vzorec, da se bo spremenilo naše vedenje, NI DOVOLJ.  Le če so besede povezane z čustvom, lahko besede učinkujejo, da nastane sprememba.

Izražanje čustev v visokem stanju vzburjenosti (oziroma intenzivno čustveno izražanje) ustvari nevrobiološke temelje za nove sinaptične povezave kot rezultat distribucije nevromodulatorjev. To olajša ustvarjanje novih bolj funkcionalnih nevronskih mrež in zmanjša moč nefunkcionalnih podzavestnih vzorcev.

Da lahko podzavestne vzorce spremenimo, jih moramo ozavestiti, najti bolečo točko, se soočiti s čustvi in jih izraziti v vsej svoji intenziteti, v varnem (terapevtskem) odnosu. Tako doživimo novo izkušnjo, ki sproži deaktivacijo starih  in aktivacijo novih, bolj “zdravih” vzorcev.

Kako bonding psihoterapija pri tem pomaga?

Z vajami krepitve “zdravih” prepričanj o sebi in s sočasnim čustvenim izražanjem v fizični bližini (ta nudi varno okolje, podporo in umiritev), dobimo novo korektivno izkušnjo, ki skozi terapijo aktivira ustrezene nevrobiološke procese, da se vzpostavijo nove povezave med amigdalo in korteksom, ter se s ponovitvijo okrepijo. Tako lahko dosežemo globinsko spremembo in spremenimo svoje odzive.

Piše: Saša Rataj, dipl.psih. (UN), BPT