UVOD V OBRAMBNE MEHANIZME

Zakaj sploh razvijemo obrambne mehanizme?

Otroško telo ne zmore prenesti velikih količin stresa, saj bi lahko umrl, če bi se določena količina stresa presegla. Zato se je človeštvo skozi evolucijo prilagodilo tako, da se ob prehudi bolečini vklopijo obrambni mehanizmi. Namreč bolečina, ki bi jo otrok moral prenesti ob smrti mame bi bila prehuda in bi ogrozila njegovo preživetje.

Kaj pa so obrambni mehanizmi?

So neke vrste trik, ki ga naši možgani proizvedejo, da se stiska, ki je za človeka prehuda, neha ali pa vsaj oblaži. Da pa trik, ki ga možgani proizvedejo deluje, je potrebno izkriviti nekaj v našem mišljenju, čustvovanju ali vedenju: npr. otrok se kar naenkrat dobro počuti. Oziroma misli, da se dobro počuti. Za njegovo počutje je namreč plačal ceno, ki se je seveda ne zaveda, saj je zavedanje varno skrito v nezavednem. Cena je lahko, da začne nase in na svet gledati nerealno, hkrati pa neustrezno čustvuje ali se neprimerno vedenje.

Vprašanje, ki si ga dosti ljudi zastavlja je naslednje: imel/a sem srečno otroštva, s staršema sem imel/a ljubeč odnos, ni bilo nobenih travm, hujših dogodkov, ki bi me zaznamovali,… Zakaj imam kot odrasel/a toliko težav v odnosih? Odgovor na vprašanje ni preveč enostaven. Verjetno si kot slabega očeta predstavljamo odsotnega očeta ali pa očeta, ki pretepa otroke, po možnosti tudi ženo. Kot slabo mamo pa si verjetno predstavljamo neljubečo žensko, ki otrok ne objame, je čustveno odsotna ali z otroki čustveno manipulira. Vendar na žalost odnosi niso tako enostavni kot enačbe, ki imajo eno možno pravilno rešitev. Otroci, ki imajo zgoraj opisane »slabe« starše hitro vedo kaj je tisto slabo, kar so odnesli od svojih staršev in na čem morajo delati (v spremembe vzorcev, osebnostne rasti,…) za boljše življenje.

Pri odgovoru se moramo zavedati, da na nas vplivajo predvsem prva 4 leta življenja, ki se jih ne spomnimo. Ne vemo kaj se je dogajalo, kako smo bili vzgajani, kakšni so bili naši starši. Zavedati se moramo tudi, da bo otrok svoje starše idealiziral že zato, ker si tako močno želi biti ljubljen, zato vse slabo »pogoltne«. Zato za kasnejše težave v odnosih niso potrebne težke izkušnje ali travme, saj posledice puščajo tudi manj opazne neprijetne situacije, ki jih otrok doživlja večkrat tokom odraščanja. Hkrati se moramo zavedati, da ni toliko pomemben namen dejanj staršev, saj so ti lahko popolnoma dobronamerni, rezultat za otroka v odraslosti pa so še vedno lahko težave v odnosih. Namreč starši vzgajajo otroke po svojih najboljših močeh, tako kot vedo in znajo, kot so videli pri svojih starših. Bolj kot namen dejanj je pomembno otrokovo zaznavanje situacije. Mogoče je odraslemu vseeno, če pogine zlata ribica, otroku pa smrt zlate ribice povzroči veliko bolečine. Če za to bolečino otrok ne dobi dovoljenja ali pa dovolj prostora (»Ah daj no, saj je samo zlata ribica. Bomo kupili drugo. Zdaj pa nehaj jokati.«), bo bolečino zaklenil globoko vase in ko se bodo vklopili obrambni mehanizmi bo kar naenkrat spet vesel otrok. Drugi primer je lahko mama, ki se mirno igra s svojo hčerjo, na štedilniku pa se kuha juha. Kar naenkrat poči in začne kipeti iz lonca, hči se močno prestraši, začne trepetati, medtem ko mama steče do štedilnika in poskuša spraviti stvar v red. Hči se avtomatsko želi stisniti k mami, saj bi se tako lahko pomirila. Vendar jo mama hoče zaščititi pred vrelo tekočino, ki teče iz štedilnika po omarah in jo zato odrine. Hči tako sama ostane s svojimi močnimi občutki, prav tako pa bo mamino dejanje razumela kot zavrnitev ali celo kazen. Zato se občutkom strahu dodajo še občutki krivde, zavrnjenosti, občutek, da je naredila nekaj narobe. Seveda je mama v situaciji odreagirala povsem logično in primerno situaciji, vendar hči še ne more razmišljati na tak način. Če bo mama po odpravljeni nevarnosti mirno potolažila hči, jo objela, ji sočutno razložila kaj se je zgodilo, bo hči iz neprijetne izkušnje dobila prijetno izkušnjo, ki ji bo koristila pri naslednjih neprijetnih situacijah, ker bo vedela kako se odzvati. Prav tako se ob taki situaciji lahko nauči kako biti vedno bolj samostojna in kako vsaj do neke mere poskrbeti zase in za svoje občutke. To je lep zaključek našega dogodka. Žal pa temu ni vedno tako. Mama se mogoče ne zna pomiriti, zato začne kričati na svojega otroka, ki »neupravičeno« joče in se trese. Zaradi svojih izkušenj iz otroštva lahko hčerino vedenje dojame kot krivico, da je nekaj naredila narobe. Zato hči pusti samo, da še sama dojame krivico, ki jo je naredila mami. Lahko pa tudi zraven zajoče in obtiči v krivdi. Hčeri se tako stiska še poveča, dokler ne postane prehuda in se vključi kateri od obrambnih mehanizmov. Hči lahko v situaciji potlači občutke žalosti in sramu ter si pripiše krivdo, odgovornost za materine občutke in vedenje.

Obrambni mehanizmi so v otroštvu zavora pred »izgorelostjo« ali celo smrtjo, zato smo jim lahko hvaležni. Ti pa so lahko vir težav kasneje, ko ti niso več potrebni. Zato vas vabim, da začnete raziskovati svoje vzorce, obrambne mehanizme, ki vam niso več potrebni in vam nižajo kvaliteto življenja. S katerimi obrambnimi mehanizmi se soočamo pa bomo pisali v naslednjem blogu.

Dragi starši, vas pa vabim, da svoja dejanja presojate glede na učinke, ki jih imajo na otroke. Hkrati upam, da ste iz zgornjega primera videli, da se neprijetne situacije da popraviti in jih v otrokovih očeh spremeniti v prijetne, učne situacije.

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.