Tokratni blog je namenjen lastnemu, poglobljenemu razmišljanju. Ne vsebuje vseh odgovorov, je pa dobra iztočnica pri razmišljanju in iskanju odgovorov »Zakaj?« in »Kako?«, morda pa se najde še katero vprašanje, kjer vam bo to razmišljanje pomagalo.
Pripravljeni, 3, 4, ZDAJ!
Kdaj je človek najbolj ranljiv?
Takrat, ko sam ne more poskrbeti zase in za svoje osnovne biopsihosocialne potrebe po toplini, varnosti, pripadnosti, skrbi, avtonomiji in pozornosti. Zato so zanemarjanje, razočaranje, žalitve in ogrožanje zadovoljitve teh potreb jedro naših disfunkcionalnih čustvenih shem. Do teh stvari pa po navadi pride, ko figura navezanosti (po navadi je to mama oziroma oseba, s katero otrok preživi največ časa in mu je zato zelo pomembna, ki je tam za nas, da nam pomaga, da se naučimo regulacije svojih potreb, čustev, obvladovanja stresa ter nas nauči kdaj je čas za počitek) enostavno ne vidi otrokovih potreb, jih zanemarja, jih ne zna zadovoljiti kot bi si otrok želel, da bi bila potreba resnično zadovoljena.
Pogled staršev je prav tako pomemben, ko je otrok majhen. Namreč, če otrok dobi ljubeč pogled se aktivira prefrontalni korteks – razvijejo se mišice, ustvari se mimika, na nevronskem nivoju pa se razvija ventralni vagus (kontrolira sesanje, oglašanje, grlo, dlesni, srce, pljuča, čutila, prebavni trakt, vpliva pa lahko tudi na obrazno mimiko, glas ter očesne izraze). Ta razvoj vpliva na odnos otroka s seboj, drugimi in na razvoj empatije. Tudi mrtev pogled na obrazu starši ima vpliv na otroka – prefrontalni korteks se ne razvije, prav tako ne empatija. Največji ekstrem otrok s takimi starši odrastejo v morilce brez vesti in empatije.
Če otrokova potreba ni (v zadostni) meri zadovoljena enkrat, to po vsej verjetnosti ne bo imelo dolgotrajnih posledic. Če pa so potrebe večkrat, kumulativno nezadovoljene, zanemarjene ali premalo zadovoljene pa lahko pride do kumulativne travme v odnosu. Boleča izkušnja, kot je kumulativna travma v odnosu, je povezana s tem, da je posameznik negotov pri občutku o sebi in drugih, ki pa ga posameznik ponotranji in je predstavljen v disfunkcionalni čustveni shemi.
V nasprotju s prejšnjim odstavkom pa ima enkraten dogodek, ko je psihična ali seksualna zloraba otroka, in podobno seveda, pogosto dolgotrajne posledice. Prav tako so take izkušnje predstavljene v disfunkcionalni shemi. Zaradi resnosti te travme je ta čustvena shema poimenovana »shema travme«.
Kakšna pa je razlika med funkcionalno in disfunkcionalno čustveno shemo?
Oseba s funkcionalno shemo ima v shemi predstavljene pozitivne izkušnje v zvezi z zadovoljevanjem potreb – torej figura navezanosti je bila prisotna v času nezadovoljene potrebe in pomagala potrebo zadovoljiti. V primerjavi s to osebo pa ima oseba z disfunkcionalno čustveno shemo negativne izkušnje iz časa, ko je bila potreba prisotna (več o tem smo opisali že zgoraj).
Disfunkcionalna shema vsebuje različne komponente (tj. fizične senzacije, neprijetna čustva, ki se nanašajo na nezadovoljene potrebe, kognicije, ki predstavljajo jedro negotovosti o sebi in drugih). Te komponente so povezane v obliko nevrološke mreže. Jedro čustvene sheme pa so občutki, ki so aktivirani skozi pomanjkanje zadovoljitve biopsihosocialnih potreb.
Sedaj pa malo razmišljanja…
Sedaj pa premislite malo o prebranem, pobrskajte po spominu. Vprašajte se kaj naredite, ko se pojavi potreba. Kako se takrat počutite, kaj čutite v telesu? Kaj vam takrat roji v glavi? Kdo je tista oseba na katero se lahko zanesete, jo prosite za pomoč. Je teh oseb več ali je zgolj ena? Se je to spreminjalo skozi življenje? Kako se počutite, ko se kdo želi z vami pogovorit – je težje/lažje z ljudmi, ki so vam blizu ali s tistimi, ki vam niso?
Toliko za uvod v tematiko navezanosti
Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.
Program “Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc” sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.
Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT