Vsi vemo, da je izrisana ravna črta srčnega ritma na EKG-ju dokaz, da je srce prenehalo biti in da je človeško telo mrtvo, nasprotno pa, da je črta, ki zaniha navzdol in navzgor tista, ki nam daje dokaz, da je telo ŽIVO!

Kdaj smo čustveno živi in kdaj čustveno mrtvi?

Vam je poznan občutek »nisem slabe volje, dobre pa tudi ne«?

Kako lahko spet oživimo naše  čustveno telo?

 

Čustva, ki jih občutimo lahko ločimo na prijetna in neprijetna. Prijetna so tista, za katera si želimo, da bi v našem življenju prevladovala. Pod najbolj osnovna uvrščamo veselje, ugodje, ljubezen in pa ostala občutja kot so radost, sreča, navdušenje, ponos, samozavest… Čustva, ki pa jih najpogosteje doživljamo kot neprijetna pa so žalost, jeza, strah,  občutja sramu, krivde, razočaranja, tesnobe… Da se neprijetnim občutjem izognemo, uporabljamo obrambne mehanizme. Obrambni mehanizmi so naši varnostni sistemi, ki nam v otroštvu omogočijo preživetje oziroma ohranjanje čustvene stabilnosti, vendar pa nas kasneje, v odrasli dobi, ko postanemo odgovorni posamezniki in smo zmožni soočanja z neprijetnimi čustvi, prehitijo in nas pred njimi zavarujejo oziroma nam onemogočijo, da bi v polnosti čutili.

Ko prekinemo stik z neprijetnimi čustvi, si jih NE PRIZNAMO, jih NE SPREJEMAMO, si jih NE DOVOLIMO ZAČUTITI v polnosti in jih NE IZRAŽAMO na primeren način, ustavimo življenjski ritem čutenja – čustveno umiramo. Na ta način se izognemo bolečini in neprijetnim občutkom, ki jih povzročita strah ali jeza, sočasno pa se odrečemo tudi čutenju kot celoti, tudi prijetnim občutjem. Pridemo v obdobje, ko ne moremo reči, da “nam gre tako slabo, da ne bi mogli več zdržati”, ne bi pa mogli trditi, da smo zares srečni in izpopolnjeni – smo približno na ravni črti, brez presežkov.

 Ali si želimo tako naprej?

Lahko še naprej korakamo na mestu in sanjamo o tem »kako bi bilo lepo, če bi bilo…« ali pa s pogumom naredimo korak naprej, da ponovno oživimo in si dovolimo čutiti vse. Pomembno je, da čustva, ki se v nas vzbujajo (v odnosih, situacijah):

1. opazujemo in PREPOZNAVAMO,
2. primerno IZRAŽAMO – oziroma si jih še pred tem, dovolimo pokazati (predvsem, kadar smo eno ali več čustev blokirali, je pomembno da si dovolimo, da lahko jočemo, se jezimo, si dovolimo izraziti da nas je strah),
3. SPREJMEMO (kot del sebe in svojega čutenja)

Kako nam bonding psihoterapija lahko pri tem pomaga?

 Ponudi nam orodja in vaje s katerimi lahko ponovno vzpostavimo stik z vsemi svojimi (neprijetnimi, ujetimi, potlačenimi in prijetnimi) čustvi, da se jih osvobodimo in se jih naučimo na »zdrav« in primeren način izraziti, da postavimo zdrava temeljna prepričanja in s tem spremenimo svoje delovanje in vzorce odzivanja, ter možnost da se kar takoj preizkusimo v odnosih, saj imamo na delavnici vedno podporo skupine in terapevtov.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT