Vsi imamo potrebe. V BPT verjamemo, da imamo 7 osnovnih biopsihosocialnih potreb:

– potreba po bondingu (po fizični bližini in čustveni odprtosti)

– potrebo po navezanosti

– potrebo po avtonomiji

– potrebo po potrditvi in samopodobi

– potrebo po občutku identitete

– potrebo po fizičnem dobrem počutju in občutku ugodja

– potrebo po smislu in spiritualnosti

Primarna naloga prvih mesecev življenja je, iz vidika razvojne psihologije, razvoj bonding sistema z zrcaljenjem, sinhroniziranjem in čustvenim uglaševanjem z ostalimi. Vez med mamo in otrokom se vzpostavlja preko ciklov interakcij. Otrok od mame predvsem sprejema čustvene, senzorične (dotik) signale in signale mimike (obrazni izrazi) – ti signali so shranjeni v otrokovih možganih preko zrcalnih nevronov. Nato otrok poskuša posnemati te signale (preverbalna komunikacija) – s tem se začne bonding sistem, ki dovoljuje fizično in čustveno komunikacijo.

Ko je zadovoljena potreba po bondingu, se začne razvijati sistem navezanosti. V otroštvu se otrok naveže na neko osebo – to je po navadi mati, ki otroku predstavlja varnost, zavetje, zaščito – osebo, na katero se lahko zanese. Taki osebi v teorijah navezanosti pravimo figura navezanosti. Pomembno je, da otrok čuti, da lahko v mami, ali drugi figuri navezanosti, najde varnost, ki jo bo lahko dobil predvsem v trenutkih nelagodja, stiske, nevarnosti. Figura navezanosti otroka pomiri, potolaži, opogumi in opolnomoči (občutek varne navezanosti). Varna navezanost vključuje občutke stabilnega odnosa, v katerih lahko najde varnost, predvidljivost in vključuje čustveno vez.

Ko so potrebe po bondingu in navezanosti zadovoljene,se začne razvijati avtonomni sistem. Radovednost in želja po preizkusu fizičnih sposobnosti vodi otroka, da odkriva okolje, zunanji svet. Otrok svet raziskuje in osvaja samostojno, kjer vključuje varno bazo bondinga in navezanosti za pomiritev, ko to potrebuje. Otrok se nauči, da je sposoben komuniciranja in se čustveno odzvati v zunanjem svetu.

Če so izkušnje bondinga, navezanosti in avtonomije ljubeče podprte, prepoznane in spodbujane, se pri posamezniku razvijejo občutki kompetence, ljubljenosti, dostojanstva in samopodobe. To je temelj za normalen in zdrav narcisizem ter ljubezni do sebe.

Ko je razvita varna navezanost skozi bonding, avtonomni sistem in sistem samopodobe, je naslednji korak odraščanja, zorenja, razvoj sistema identitete. Imamo dve primarni obliki identitete: socialno in spolno. Socialna identiteta vključuje socialno okolje in družinske odnose, medtem ko spolna identiteta obsega posameznikovo zaznavanje spola – ali se vidi kot moški ali ženska. Kognitivna, čustvena in socialna zrelost omogočajo posamezniku, da ozavesti svoj položaj v socialnih omrežjih generacij, spolnih in socialnih klasifikacij. To vodi do jasne in konstante vloge ter tako do jasne in konstantne identitete. To zagotavlja varnost in podporo, saj posameznik ve kam spada v ta svet – v družini, družbi, odnosih.

Ko posameznik zaključi s prejšnjimi koraki odraščanja, je naslednji korak vzpostavitev sistema vrednot in spiritualnega sistema. Sedaj posameznik razmišlja o obstajajočih vrednotah v družini in poskuša najti svoje vrednote – »kaj je za mene pomembno, kaj je vredno moje energije, sposobnosti«. Posameznik poskuša najti svoje odgovore na eksistencialna vprašanja, tj. vprašanja o rojstvu, trpljenju, smrti.

Dobro počutje in ugodje v življenju pridejo kot rezultat prej odgovorno zadovoljenih potreb. Potreba po fizičnem dobrem počutju in občutku ugodja ni zgolj osnovna potreba v ožjem smislu, ampak je tudi znak uspešno zadovoljenih predhodnih potreb.

Dobro počutje in ugodje nista cilj, ampak sta rezultat ukvarjanja s samim seboj ter zadovoljevanja osnovnih biopsihosocialnih potreb.

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT