JAZ V ODNOSIH

Prvo vprašanje, ki bi ga zastavili na tem mestu je: »Kolikokrat postavim sebe, svoje želje, potrebe, koristi ipd. na prvo mesto?«

Zakaj to vprašanje? Zato, ker se nam dogaja, da zaradi strahu, preteklih izkušenj raje vztrajam v odnosu, ki me utesnjuje, mi je neprijeten ali pa mi ni več to to, ne odidemo iz tega odnosa. Pogosto v odnosih vztrajamo zaradi strahu pred samoto. Ker lažje je biti v odnosu, ki mi ne ustreza, kot sam/a.

Drugim so naše želje, potrebe lahko zelo moteče, saj jim lahko odpirajo stare rane, mogoče zato, ker oni svoje želje in potrebe zatirajo že iz otroštva, saj nihče ni videl njihovih želja in potreb ter so jih sčasoma začeli ignorirati tudi sami. Z zanikanjem oz. ignoriranjem potreb in želja pa vsakič znova pride do neprijetnih občutkov, bolečine. Vendar nam hkrati ne bodo pustili, da bi mi z našimi željami in potrebami ponovno odpirali te rane. Da nas ustavijo so pripravljeni storiti marsikaj. Zato, da zaščitijo sebe pred bolečino in ostalimi neprijetnimi občutki, ne zato, ker jim ni mar za nas, ker nas ne marajo, ker nas nimajo radi. Enostavno zato, da zaščitijo sebe. In to delajo nezavedno. Svoje želje in potrebe bodo tako vedno znova zanikali, se naprezali za drugimi cilji, samo zato, da bi pozabili na ostale želje in potrebe. To pa lahko vodi k deloholizmu, alkoholizmu ali uporabi drugih psihoaktivnih substanc.

Da ohranjamo nek odnos se zato velikokrat odrekamo svojim željam, zanikamo obstoj naših potreb. Zakaj? Ker če smo v stiku s samimi seboj bomo morali iskati poti k drugim, ki pa se bodo križale od naših poti. Nato imamo dve možnosti, v kolikor ne moremo sodelovati ali skleniti kompromisa: ali odidemo ali pa postane naša osrednja naloga iskanje ravnotežja med stikom s seboj in odnosi z drugimi. Nezadovoljene potrebe in želje pa v nas višajo napetost in občutek ogroženosti, zaradi česar se mnogokrat iz odnosa odmaknemo ali pa napademo drugega. V napadu lahko od druge osebe zahtevamo nemogoče, zato se druga oseba odmakne. In nam se zato ni potrebno odmikati. Ostane nam prepričanje, da je z drugo osebo nekaj narobe. Ali pa z nami. V obeh primerih pa ostanemo sami, čeprav smo še vedno v odnosu. Občutek postane preveč boleč, neprijeten, zato se pred tem občutkom zavarujem tako, da se pretvarjam, da mi je vseeno. Pa saj mi je res. Mi je? Pot se velikokrat nadaljuje v deloholizem, alkohol, droge, gambljanje ipd.

Kdaj se predramimo iz otopelega odnosa? Ko pride bolezen, ko druga oseba najde pogum, da odide. Takrat pride do tako velike količine neprijetnih čustev, da jih ne moremo več zanikati, potlačevati. Lonec je prepoln, pokrovko odnese. Moramo se spoprijeti s čustvi, situacijo. Čustva nam dajo informacijo, ki je zelo dragocena, če jo le znamo prepoznati. Kaj je v meni odhod/bolezen ljubljene osebe prebudila? Strah, žalost, bolečino, olajšanje? Odvisno od kakovosti odnosa in naših ran, izkušenj. Zato občutimo različna čustva, ki nam dajejo orientacijo v življenju. Si želim osebe nazaj zaradi strahu pred osamljenostjo ali zaradi prave ljubezni ali ker mi zadovoljuje moje potrebe? Se počutim olajšano zaradi tega, ker si sam/a nisem upal/a oditi iz odnosa in se je tako odgovornost odločitve prenesla na drugega? Mnogo vprašanj, veliko različnih odgovorov. Instant odgovora ni, saj smo si različni v mnogih aspektih.

Čustva so v odnosu zelo pomembna, saj ustvarjajo in ohranjajo odnose. Si predstavljate odnose brez čustev? Jaz si zelo težko. Kako bi potem izbirali s kom si želimo preživeti preostali del življenja, s kom se želimo družiti? S čustvi odnos dobi vsebino, saj povezujejo telo, misli in vedenja. Če so odnosi pretežki, nezadovoljujoči, se v nas prebudijo neprijetna čustva, ki nam sporočajo, da moramo nekaj storiti. To ne pomeni, da je z mano nekaj narobe. Ali da je kaj narobe s čustvi. Ne, to pomeni, da je potrebno ukrepanje. Prav tako imajo pomembno vlogo v odnosih občutki v telesu, ki spremljajo čustva. Ti telesni občutki nam pomagajo predvsem takrat, ko ne prepoznamo čustev ali ko ne znamo določiti kaj se dogaja z nami, katero čustvo čutimo. Ko enkrat prepoznamo čustvo in občutek v telesu bo situacija postala obvladljiva, saj bomo lahko prevzeli nadzor, čeprav lahko ne bo prijetno. Zdržati s tem pa bo kmalu pomenilo zdržati v odnosu.

Kaj lahko storim kot starš, da moj otrok ne bo potlačeval svojih želja in potreb? Vemo, da odnos starš- otrok ni enakopraven odnos, saj so naši možgani sprogramirani tako, da vidimo otroka kot šibkejši člen. Zato ne prelagajmo odgovornosti za ohranitev odnosa otroku. Namreč otrok si želi ljubezni staršev bolj kot karkoli drugega, saj mu ta prinaša preživetje. Zato bo otrok storil vse, da bo to dobil. Tipično je, da so otroci alkoholikov na nek način starši svojim staršem, skrbijo za njih. Prevzamejo odgovornost za ohranitev odnosa in začnejo s potlačevanjem svojih potreb, želja in čustev. Če želimo to preprečiti, pustimo otroku, da misli in čuti tako kot čuti, četudi se z njim ne strinjamo.

»Vidim, da ti je hudo, težko.«

»Tukaj sem zate, čeprav tega ne bom naredil namesto tebe.«

»Želim si, da bi ostal tukaj, vendar vem, da te moram pustiti, da greš.«

Vsi ti stavki bodo otroku dali vedeti, da je ljubljen, viden, vreden, da so njegova čustva, želje in potrebe OK. Da je sam kot posameznik OK. Pustimo mu to, četudi se s tem ne strinjamo oz. mislimo drugače. To bo pripomoglo k višanju samozavesti, k lažjemu obvladovanju čustev, situacij, ljudi. K manjši možnosti, da bo otrok postal nekoč zasvojen. Z nobeno stvarjo ne moremo 100% preprečiti, da otrok ne postane zasvojen, lahko pa naredimo veliko. Zakaj je tako zelo pomembno, da pustimo otroku, da čuti in misli po svoje? Da se počuti avtonomen, varen v odnosu, da mu bo prijetno z nami. Otrok bo čutil spoštovanje iz naše strani, zato nas bo tudi spoštoval. Otroku bo prijetno v odnosu, če bo imel možnost izbire, če se bo počutil vrednega, varnega. Ne bo želel pustiti odnosa niti takrat, ko bo v odnosu težko, ko mu bodo postavljene meje. Te so nujne za oblikovanje osebnosti, karakterja.

Ko bomo poskušali otroku zagotoviti varno okolje za razvoj pa se nam lahko odpre kaka rana iz otroštva, saj bomo našemu otroku omogočali tisto, česar nam naši starši niso. Pa smo si resnično želeli, da bi nam omogočili. Zavedati se moramo, da spremenimo lahko zgolj sebe, drugih ne moremo. Niti naših staršev. Poskušajmo razumeti, da so tudi naši starši prišli v odrasli svet z ranami iz otroštva in so ravnali po svojih najboljših močeh. Če vsaka generacija naredi korak ali dva naprej od prejšnje, bomo kot človeštvo vedno bolj zdravi. Da pa lahko naredimo ta korak naprej pa nam lahko pomaga čustvo žalosti. Ta nam bo pomagala, da se poslovimo od tega, kar nam naši starši niso omogočili iz različnih razlogov. Žalovanje oz. poslovitev od neizpolnjenih želja in potreb ne pomeni, da se bomo znebili želje po potrditvi, sprejetju, ljubezni, priznanju s strani naših staršev, saj bo upanje na zadovoljitev naših potreb vedno tlelo v nas. Z delom na sebi pa lahko dosežemo, da odpustimo ljudem, ki so nas prizadeli in ozdravimo travme.

Program “Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc” sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT