Koliko sm v odnosih pristen/a?

Pristnost. Beseda, ki nam ni preveč blizu. Mogoče jo slišimo kot besedo, koliko pa jo čutimo v realnem življenju?

V obdobju, ko se je življenje, vsaj javno, upočasnilo, malo umaknilo v kot, imamo odlično priložnost, da pobrskamo koliko smo pristni. Zakaj je to primeren čas? Zato, ker smo v času, ki je stresen. Za vsakega malo drugače. Ne vemo kaj bo. Ne vemo, če bomo preživeli. Ne vemo, če bodo naši najbližji preživeli. Nekateri ne vedo ali bodo preživeli zaradi tako hitrega tempa, ker delajo v bolnišnicah. Policisti, gasilci, civilna zaščita…polne roke dela. Trgovke in trgovci so izmučeni. Komunala ima polne roke dela. Ali bomo prišli lahko nazaj v domačo državo? Kako bo na mejah? Drugi imajo s.p.-je, avtorske pogodbe, sedaj ne vedo, če bodo in kako bodo preživeli. Nekatere muči dolgčas. Drugi morajo biti doma, ker ne morejo delati na daljavo, hkrati pa jim je doma utesnjujoče, saj živijo v odnosih, ki jim niso več ok (https://bonding.si/2020/03/13/jaz-v-odnosih/). Nekateri doma uživajo, vendar otroci postajajo naporni. Kakorkoli že, ni najbolj prijetno. Toliko smo napeti, v stiski, da sedaj res lahko pogledamo koliko si pustimo biti pristni. Namreč, ko smo v stiski, napeti, težje obvladujemo svoje maske.

Svet postane lepši in življenje lažje, ko smo lahko pristni in nas drugi sprejmejo. Zakaj? Ker takrat se ne rabimo mučiti z maskami, obrambnimi mehanizmi, razmišljati kaj bomo rekli in ali bo to ob pravem času, zadrževati mnenje, ker vemo, da ne bo sprejeto, to pa je blazno naporno ipd. Kaj je tisto, kar da pristnost? Našim odnosom doda vsebino. Da ne meljemo prazne trave. Dobijo več stika. Da nismo v samoizolaciji in karanteni tudi, ko to ni potrebno. Da nam mavrične odtenke bližine. Da se ne počutimo osamljene sredi množice. Da smo radi v družbi ljudi, ki nas sprejemajo tudi, ko smo pristni. Ker se lahko pokažemo taki kot smo, tudi s svojimi napakami, zato smo takrat v odnosu varni. Takrat ne rabimo biti na Maldivih, s koktejlom v roki, ravno prav toplim soncem in z bleščicami, da se počutimo super. Ko smo pristni ima življenje smisel. Svet postane lepši. Takrat lahko čutimo kar čutimo, mislimo kar mislimo, sanjamo o nemogočem, počnemo stvari, ki nas zadovoljujejo in nas hranijo, čeprav se nekaterim zdi naše početje nenavadno.

Pristnost pa ne obstaja, če nismo pristni s samimi seboj. Če pred samimi sebo skrivamo naše misli, občutke, želje. Ko niti sebi ne priznam, da me strah. Ker moškega pa res ne sme biti strah. Ko sama sebi ne priznam, da sem jezna. Ker to se pa za lepe punce ne spodobi. Ker punce moramo biti lepe. Ko si ne priznam, da si želim nečesa nenavadnega. Sprejeti se take kot smo je naša odgovornost in pravica. Pri tem pa se moramo zavedati, da naša pravica do pristnosti od drugih ne zahteva, da jo sprejmejo. Vsi imamo možnost izbire. Da gremo iz odnosa, ker nas ta pristnost drugega preveč boli, da bi jo lahko sprejeli, ker sami nikoli nismo bili pristni. Ker ko smo bili, je rezultat situacije preveč bolel. Lahko pa se drugi postavijo zgolj na varno razdaljo od nas, da jih naša pristnost ne bo bolela ali pa jim je naša pravica tuja, zato se počutijo nelagodno, ogroženo. Tudi sami se lahko postavimo na varno razdaljo ali odidemo od ljudi, katerih pristnost nas moti. Ključno je, da ne izgubimo stika s samimi sabo. Namreč, če nismo pristni s samimi seboj, bomo imeli težave pristnost pokazat drugim, se zaupati, ohraniti stik. Če želimo biti v stiku s samimi seboj pa moramo biti v stiku tudi s svojim telesom. Kaj mi telo sporoča? Kako se počutim?

Pristnost ne pomeni, da moramo vsem povedati kaj si mislimo, čutimo, si želimo. Pristnost nam daje možnost izbire. Lahko si mislimo marsikaj, si to priznamo in smo ponosni, ker se zaradi tega ne obsojamo. Vendar tega ne povemo na glas. Vsega namreč ne moremo povedati na glas, saj bi s tem prizadeli druge. To pa ni namen pristnosti. Vendar, bolj kot je odnos intimen, bolj kot je tema konkretna, težje bo druge osebe ne prizadeti. Prizadeli jo bomo lahko tudi, če ne rečemo nič, saj to ni pričakovano od nas. Če izrazimo premišljeno pristnost je verjetnost, da bo drugim škodila, manjša. Manj kot je pristnosti v odnosu, manj je odnos intimen. Zgodi se nam, da se od pristnosti odmaknemo. Enkrat, dvakrat, trikrat. Nek vpliv na odnos bo to sigurno imelo, vendar ne bistvenega. Če pa to ponavljamo, bomo vedno manjkrat pristni. To pa bo imelo vpliv na odnos. Zato se poskušajmo vedno znova zavedati pristnosti. V kakšnih situacijah se od pristnosti odmaknem? Kaj to povzroči v meni – občutki, čustva? Kaj se zgodi v mojem telesu, ko nisem pristen/a? Kaj pa se zgodi, ko sem lahko to kar sem v odnosu? Kaj se zgodi, ko sem lahko pristen/a? Kakšni so občutki, misli, čustva? Koliko se trudim za ohranjanje pristnosti v odnosu? Kaj se zgodi v meni, ko ponudim roko pristnosti, drugi pa jo zavrne in se oddalji? Kaj naredim v taki situaciji? Vsa ta odgovorjena vprašanja nam bodo pomagala do večje pristnosti. Da bomo še v večjem stiku s samimi seboj in si celili rane iz preteklosti.

Biti pristen do sebe, hkrati pa ohranjati krhko ravnotežje v odnosih ni najlažja naloga. Pogum, da smo pristni in hkrati ohranjamo odnos, nam jemlje občutek nevarnosti in tesnobe. Strah nas je kaj se bo zgodilo, če bomo pristni. Bomo uspeli ohraniti odnos? Bo odnos s pristnostjo boljši? Me bo druga oseba sprejela v moji pristnosti? Boleče izkušnje iz preteklosti so nas namreč naučile, da pristnost ni nujno dobro sprejeta. Zavedajmo se, da zaradi pristnosti živimo lepše, bolj izpolnjeno življenje, medtem ko to ne velja vedno v odnosu z drugimi. Zaradi naše pristnosti nas ljudje lahko zapustijo, vendar ob nas ostanejo tisti, ki našo pristnost sprejmejo. Tako so naši odnosi bolj izpolnjujoči. Še vedno znajo biti naporni, vendar nam kdaj polepšajo dan ali celo teden. Nas dvignejo, ko je najtežje. Nam pomagajo na poti do zastavljenega cilja.

Biti pristen je včasih zelo težko. Pogledati se v ogledalo brez maske zna biti naporno. Povedati si resnico je lahko boleče. Biti v stiku s čustvi je lahko nelagodno. Čustva, ki so v stiku s telesom, so lahko fizično boleča. Zaradi preveč čustev, ki jih ne pustim na planu, mi je lahko fizično slabo. Vendar vse te stvari so lahko nov vir volje in moči.

Še nekaj vprašanj, ki nam bodo pomagala pri iskanju nepristnosti:

Kolikokrat pretiram s skromnostjo oz. je ta lažna? Kolikokrat sem skromen/a, ker si ne želim konflikta? Kolikokrat ne zahtevam priznanja, ne postavim cene, ker se bojim, da bo zaradi tega nastal problem?

Kolikokrat čustveno izsiljujem, se smilim samemu sebi, potenciram svoje slabosti? Kolikokrat se zalotim, da se dajem v nič? Kolikokrat se zalotim, da se obtožujem v mislih? Prepoznam te stvari pri drugih in zato začnem z naštevanjem njihovih dobrih plati, lastnosti in skrbim za krepitev njihove samozavesti?

Kolikrat čakam na druge, da prevzamejo odgovornost? Kolikokrat jaz prvi/a prevzamem odgovornost? Kolikrat se obotavljam? Kolikrat igram vlogo žrtve?

Kolikrat igram vlogo, da me nič ne morem prizadeti? Kolikrat sem preveč prijazen/a, miroljuben/a, vljuden/a, obziren/a, odpuščam krivice?

Si sploh upam odgovoriti na ta vprašanja?

Dobra novica je, da je nepristnost priučena, saj nam je v mlajših letih pomagala preživeti, pripadati. Če jih ne ozavestimo, se te tehnike krepijo. Ponovno se izogibamo konfliktom, pristnosti in stiku s samimi seboj. Od nas je odvisno koliko smo pripravljeni tvegati.

Torej, če potegnemo črto. Premalo pristnosti nam škodi, saj se preveč prilagajamo drugim, zanikamo naše želje, misli, občutke, odnosi nimajo vsebine. Drugi ekstrem pa je prav tako lahko škodljiv. Saj smo lahko za druge preveč vsiljivi, prenevarni, nadležni. Zato lahko podamo roko ali komolec in počakamo, da jo drugi sprejme. Ali zavrne. Prav tako tudi mi lahko sprejmemo ali zavrnemo roko drugega. Če zavestno ohranjamo odnos na nižji ravni še ne pomeni, da nismo pristni. Karkoli naredimo zavestno je pristno. Če zaradi stisk, ran in neprijetnih izkušenj nezavedno zapustimo ali ohranjamo odnos na varni razdalji, smo pristnost izgubili.

Program “Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc” sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT