POGOVOR O SAMOMORU – kaj narediti, ko je oseba samomorilno ogrožena?

ᐈ Drawn sad face stock icon, Royalty Free sad face pics ...

Čas, v katerem smo se znašli je od nas zahteval zelo hitre prilagoditve brez vnaprejšnjega opozorila – zaprle so se šole, vrtci, omejilo se je prosto gibanje. Nekateri ostajamo doma, drugi delajo, izpostavljeni okužbi. Nekatere pesti in skrbi finančna stiska, položaj in preživetje družine, drugi so izčrpani. Nihče ni v lahki situaciji. Take situacije lahko v nas povzročijo premike, ki si jih nihče ne želi, a so resnični, so tukaj in zdaj. V marsikomu se prebudi želja po končanju svojega življenja ali samopoškodovanju. Nekateri v sebi nosijo toliko bolečine, da je ta bolečina tako težka, da je ne zmorejo več nositi. Mogoče si taka oseba ne želi umreti, vendar ne zmore več. Osebe, ki so s samomorom že poskušale ali so razmišljale o njem, je lahko trenutna situacija le kaplja čez rob. Zato je pomembno, da opazimo druge ljudi, ki so v stiski. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da ne zmoremo pomagati, da nimamo znanja. Vendar vam zagotavljam, da vsak lahko prispeva delček k mozaiku in pomaga osebi iz stiske. Kako lahko pomagam?

Bodimo pozorni – večina ljudi v zadnjih fazah samomorilnega procesa kaže nekatere znake, ki sporočajo samomorilni namen, ki pa jih je včasih težko prepoznati. Pojavljajo se kot izjave o čustvih, načrtovanem samomoru ali kot vedenje, ki opozarja na hudo stisko, v kateri se je posameznik našel.

  • Neposredni verbalni znaki – izjave kot so: »Odločil/a sem se, da se bom ubil/a.«, »Želim si, da bi bil/a mrtev/a.«, »Končal/a bom vse, dovolj je.«
  • Posredni verbalni znaki – »«Utrujen/a sem od življenja.«, »V čem je smisel, da grem naprej?«, »Svetu bi bilo bolje brez mene.«, »Samo še tokrat poskrbi zame, kmalu ti tega ne bo treba več.«, »Adijo, ko prideš nazaj, me ne bo več.«
  • Vedenjski znaki – urejanje osebnih in poslovnih zadev, pisanje in spreminjanje oporoke, načrtovanje pogreba, razdajanje denarja ali pomembne lastnine, poslavljanje od bližnjih. Prav tako je opaziti čustveno nestabilnost, stanja brezupa, občutki jeze, maščevalnosti, besa, občutki ujetosti, brezizhodnosti, tesnoba, zmedenost, ne komunicira z bližnjimi, slabši spomin, izguba fizične moči ter razumevanja in presoje, iskanje dostopa do zdravil, orožja, vključevanje v tvegane dejavnosti, na videz brez premisleka, težave s spanjem oz. prekomerno spanje, pomanjkanje smisla v življenju
  • Ne bojmo se vprašati po samomorilnih mislih, namenu, čeprav nam je težko. Vprašati po namenu je res pomembno! Če opazimo zgoraj naštete opozorilne znake, dolgotrajno otožnost, depresivnost, preverimo ali oseba razmišlja o samomoru. Primer vprašanj: »Si toliko nesrečen/a, da si želiš, da bi končal/a z življenjem?«, »Si želiš, da bi bil/a mrtev/a?«, »Razmišljaš o samomoru?«. Pomembno je, da vprašanj ne postavimo tako kot da želimo le potrditev, da je vse v redu: »Saj ne razmišljaš o samomoru, kajne?«, prav tako ne zanikajmo pomena stiske posameznika, čeprav se nam težave ne zdijo tako hude. Pomembno je namreč posameznikovo doživljanje situacije in stiska, ki jo občuti.
  • Samomor lahko preprečimo vsi – pogovor o samomoru ni lahek, vendar je to lahko način, da pomagamo osebi dokler ni prepozno. Zmotno je prepričanje, da bo naše vprašanje pri osebi sprožilo samomorilne misli, v kolikor te niso bile prisotne že prej.
  • V kolikor oseba na naše vprašanje o namenu samomora odgovori pozitivno dajmo osebi čas, da spregovori o svoji stiski, saj je iskren pogovor lahko za osebo veliko olajšanje. V večini primerov posamezniki izdelajo načrt kako izvršiti samomor. Zato je pomembno, da vprašamo takoj, ko zaslutimo, da se nekaj dogaja.
  • Osebo prosimo, da nam obljubi, da se do naslednjega našega pogovora ne bo nič naredila – za osebo v stiski je to lahko velikega pomena, saj lahko pride do začasnega olajšanja ter upanja na izboljšanje. Naša naloga je, da osebi v času aktivno pomagamo. V kolikor oseba ne obljubi, da ne bo storila samomora, je ne puščajmo same in pokličimo pomoč (112).
  • Skupaj poiščimo stvari, osebe, spomine, sanje zaradi katerih je vredno živeti – naredita načrt do jutri, ko se ponovno slišita/vidita.
  • Bodimo potrpežljivi, mirni in pozorno poslušajmo. Prav tako pozabimo na naše predsodke, sodbe,…, o samomoru in se posvetimo osebi kaj nam želi povedati, saj nam bo oseba tako lahko zaupala. Bodimo empatični, poskušajmo začutiti stisko, ki jo doživlja oseba – tako bomo lažje pomagali, saj bomo razumeli. Stavki kot so: »Več se smej pa bo bolje«, »Kaj delaš tako dramo…«, »S samomorom si boš uničila življenje…« ne pomagajo osebi prebroditi stiske.
  • Dajmo osebi prostor, da govori – človek ima dve ušesi in ena usta – temu primerno naj bi več poslušali in manj govorili, oseba, ki pa je v stiski bo z pogovorom pridobila mnogo.
  • Spodbujajmo izražanje čustev – osebo je verjetno strah, je žalostna, jezna,…, zato ji dovolimo, da joče, se jezi, jo je strah – tako se bo oseba čustveno razbremenila in bo na situacijo mogoče lahko pogledala iz druge perspektive. Če oseba čustev ne zmore izražati ji lahko le povemo »Verjamem, da te je strah, si žalostna, jezna,..«, »Normalno je, da se počutiš tako v tej situaciji«.
  • Poleg stiske se pri osebi pogosto pojavljajo občutki sramu, krivde, nemoči, prepričanja, da je poiskati pomoč znak šibkosti. Povejmo osebi, da je poiskati pomoč znak moči in poguma. Biti močan pomeni, da prepoznamo naše doživljanje, si ga priznamo, sprejmemo in predelamo. Tako mi obvladujemo naše doživljanje in ne doživljanje nas. Biti močan pomeni tudi, da si priznamo, da smo šibki, da potrebujemo pomoč in jo znamo tudi sprejeti.
  • Strokovna pomoč – dogovorimo se, da bomo skupaj poiskali rešitve – npr. ustrezna strokovna pomoč.

Pomembni vprašanji: Zakaj berem ta blog? Želim končati svoje življenje?

KJE NAJTI POMOČ?

  • Osebni zdravnik – če ta ni dosegljiv:
  • dežurni zdravnik,
  • najbližja splošna ali psihiatrična bolnišnica,
  • reševalna služba (112),
  • urgentna psihiatrična ambulanta v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01/4750 670)

Telefoni za pomoč v stiski:

  • Klic v duševni stiski (vsak dan med 19.00 in 7.00) – 01 520 99 00
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24ur/dan, vse dni) – 116 123
  • Društvo SoS telefon za ženske in otroke žrtve nasilje (pon.-pet. med 12.00 in 22.00, prazniki, vikendi med 18.00 in 22.00) – 080 11 55
  • Tom telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.0) – 116 111

Spletno svetovanje

Mreža psiholoških svetovalnic:

  • Svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Murski Soboti, Novi Gorici, Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru – naročanje preko 031/704 707, info@posvet.org
  • Svetovalnice v Celju in Laškem – naročanje preko 031/778-772, svetovalnica@nijz.si

Več info na: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/samomorilne_misli_smernice_ppp_koncno.pdf

Knjižica, ki vas pripravi na pogovor s primerom: http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-91-7/mobile/index.html#p=48

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT