Zakaj moram postavljati (otroku) meje? Zakaj reči “ne”?

15. maj je dan družine, ki ga je razglasila Generalna skupščina leta 1993. Zato bomo današnji blog posvetili družini.

Družina, v kateri otrok najde varno zatočišče, je ena izmed najdragocenejših popotnic za življenje. V taki družini se otrok nauči kaj storiti ob napakah, neuspehih, padcih, kako negovati dobre in tesne odnose, kako se prepirati in reševati konflikte, se uči avtonomnosti, asertivnosti, krepi samopodobo, samospoštovanje ipd. Tematik, ki bi se jih lahko danes dotaknili je veliko. Ker pa smo ravno po času epidemije bi rada povezala naša doživljanja med karanteno s počutjem otrok, ko starša ne znata postavljati meja, reči »NE«. Spomnimo se na čas karantene. Velikokrat smo iz ene strani slišali ene informacije, iz druge strani pa druge informacije. Na plano so prihajale teorije zarote. Bolj kot smo brali novice, bolj smo bili zmedeni. Maska za v trgovino, ok. Potem so bile čez noč potrebne rokavice. Ok. Potem rokavice niso bile več potrebne. Ok. Torej, samo maska zadostuje?… Pravila so se spreminjala, informacije so nas bombandirale iz vseh strani, mi pa nismo vedeli kam točno naj se obrnemo, komu naj verjamemo, kaj je res in kaj ni. Z zmedenostjo je velikokrat nastopila tesnoba, nelagodje, neprijetni občutki. »Tako me stiska v prsih, da imam občutek, da mi jemlje sapo. Imam koronavirus?« Strah. Tesnoba. Anksioznost. Zmedenost. Nejasnost. Negotovost. Kako bomo preživeli? Kaj bo z gospodarstvom? Kako na hitro spraviti vse na splet? Kako naj ohranim posel, da z družino preživimo? Že lahko delam? Kako bo s šolo, varstvom? Porajalo se je mnogo vprašanj, ki so velikokrat ostajala neodgovorjena. Zakaj vam govorim o teh občutkih, ko smo se kot odrasli znašli sredi karantene, krize, stresa? Tako nekako se lahko počuti otrok, ki ne ve kaj je prav in kaj narobe, ko preizkuša meje in jih starši enkrat postavljajo, drugič pa ne, ko v svoji vzgoji niso konsistentni. Primer:

Miha je star 3 leta. Mama in Miha se odpravita v trgovino. Preden gresta iz avta mama reče Mihi: »Miha, danes ne bomo kupovali nobenih sladkarij.« Miha z žalostnim pogledom prikima in skupaj se odpravita v trgovino. Skoraj že opravita z nakupom, ko Miha zagleda liziko. Vrže se na tla. Trmari. Ker hoče liziko. Mamo je ob njegovem dretju sram. Poskuša na lep način povedati, da sta se zmenila, da ne bosta kupila nobenih sladkarij. Ampak Miha ne popusti. Še bolj glasno joče in se dere. Mama opazi poglede ostalih strank, v njihovih očeh ni odobravanja, podpore. Zato mama popusti in Mihi kupi liziko.

Mihi je tako jasno, da lahko s svojim trmarjenjem doseže kar si želi, kljub temu, da je mama prej postavila jasno mejo. Naslednjič, ko gresta v trgovino, mama ponovno ponovi, da ne bosta kupovala sladkarij. Miha ponovno začne s trmarjenjem, da želi bombone. Mama tokrat ne popusti. Ne zmeni se za grde poglede. Vztraja in se drži tega, da ne boste kupila sladkarij. Miha je zmeden. V telesu čuti nek neprijeten občutek. V prsih ga tišči. »Hmmmm, torej vedno ne uspe tole moje trmarjenje« si misli. Naslednjič, ko gresta v trgovino, je mama slabe volje, vznemirjena. Ponovno pove Mihi, da sladkarij ne bosta kupila. Miha ponovno poskusi s trmarjenjem. Mama se tokrat ne prereka kaj dosti. Popusti in kupi sladkarije. Mihi je ponovno uspelo. Sedaj je pa res zmeden – »torej, s trmarjenjem enkrat dosežem svoje, drugič pa ne«.

Drugi primer:

Nejc ima 17 let. Doma imajo dogovorjeno, da če želi v petek ven s svojimi prijatelji, mora pred odhodom pospraviti sobo in kopalnico. V kolikor stvari ne bodo zgledno pospravljene, ne sme ven. Prvič Nejc zgledno vse pospravi. Mama vstane in preveri opravljeno. Starša dovolita, da odide. Naslednjič Nejc ponovno zgledno pospravi. Starša mu odsotno, brez da bi šla preveriti opravljeno, dovolita odhod ven. Naslednjič se Nejc pri pospravljanju sobe in kopalnice prav nič ne potrudi. Starša ponovno ne preverita opravljenega dela in Nejcu dovolita odhod. Nejcu postane jasno, da starša ne bosta preverila vedno ali je delo opravil. Zato se preneha s trudom in poskusi vprašati za odhod brez, da bi pospravil. Kdaj mu uspe, da starša ne preverita opravljenega, kdaj pa zaradi preverjanja ostane doma. Nejc se ne počuti dobro, saj ne ve kaj pričakovati. Opazi, da meje niso stabilne, da jih lahko izkorišča. Včasih pa so meje na mestu. Nejc zato včasih laže, da bi prelisičil starše in njihove meje. Nejc odraste in pride v službo. Njegov delavnik je od ponedeljka do petka od 7.00 do 15.00. Po pol leta službe Nejc iz službe v petek odide 15 minut prej. Sankcij ni. Naslednjič gre ponovno 15 minut prej. Ponovno ni sankcij. Čez en mesec gre v petek iz službe že ob 14.30. Ponovno ni sankcij. Čez 2 meseca poskuša mejo iz pol ure premakniti na 45 minut. Takrat pa ga dobi šef, mu pove, da tako ne gre. Nejc dojame, da je tu meja. Torej – v službe gre v petek lahko pol ure prej, več pa ne.

Tretji primer:

Tadej pride domov iz šole in mami pove, da se je v šoli stepel s sošolcem, ker je ta žalil sošolko. Mama ga posadi zraven sebe in se o pretepu pogovorita. Skupaj najdeta rešitev in se pogovorita o tem, kako bi se lahko odzval konstruktivno. Naslednjič, ko pride Tadej domov s problemom ga mama okara, nadere in iz problema nastane drama, kaos. Tadej je zmeden, otožen, celo malo ga je strah. Situacije se ponavljajo – kdaj mama in oče pristopita do njega ter se skupaj pogovorijo o situaciji, kdaj pa burno odreagirata. Tadej tako ne ve več kdaj lahko pove svoje probleme, kdaj pa je boljše, da jih zadrži zase. Ne počuti se prijetno, saj ne more popolnoma zaupati. Ne počuti se popolnoma varno. Sčasoma neha govoriti o svojih problemih.

Še več takih primerov bi lahko našteli. Na tem mestu bi lahko v primere vključili še dvojna sporočila staršev, neenotnost vzgoje med staršema in tako dalje. Ampak o tem kdaj drugič.

Na tem mestu bi rada podala še en primer. Tomaž, star je 5 let, želi, da mu oče kupi igračko. Tovornjak je njegova sanjska igračka. Z očetom se dogovorita, da bo dobil tovornjaka naslednjič, ko gresta v trgovino z igračami. In res se v torek odpravita v trgovino z igračami. Oče kupi Tomažu prelepega tovornjaka. Tomaž je presrečen. Tisti teden uboga mamo in očeta na prvo besedo. Prav nič ga ni treba prositi. Kmalu ima bratranec Jaka rojstni dan. Oče v trgovino z igračami vzame Tomaža, da bosta skupaj našla primerno darilo. Ko najdeta darilo za Jako, Tomaž začne prepričevati očeta, da kupita še zanj eno igračo. Oče ne popusti. Tomaž trmari, grdo gleda, išče pozornost na vse načine. Oče ne popusti. Na koncu kupita igračo za Jako in odideta iz trgovine. Tomaž je jezen, ker mu oče ni kupil igrače. Zgodba se ponavlja – oče ne kupi igrače. Tomaž se sicer ne počuti prav dobro, a kaj kmalu ugotovi, da je tu meja – igrače ne bo dobil. Z jasno postavljeno mejo in jasno izrečenim »ne« se Tomaž počuti varnega ter se zaveda, da starša ne bosta popustila ne glede na način, s katerim poskuša doseči svoje. Ko Tomaž iz šole pride s svojimi problemi, se mama in oče vedno z njim pogovorita ter skupaj najdejo rešitev. Ob situacijah, ko najdejo rešitev se Tomaž počuti dobro, razbremenjenega. Vnaprej lahko predvideva vedenje svojih staršev, zato jima bo zaupal svoje probleme, saj bo vedel, da jih bodo skupaj rešili in da se ne bo zgodilo nič drastičnega. Prav tako bo vedel, da vsi delamo napake in da se napake da popraviti (tega občutka pa nima Tadej – poglej zgodbo zgoraj).

Postavljanje meja in jasno izražen »ne« staršev pozitivno vpliva na otrokovo vedenje. Otrok se počuti varnega, ve do kam sme iti, kakšne bodo posledice njegovega vedenja, poveča se možnost pozitivne samopodobe in samospoštovanja. Prav tako se jasno izrečen »ne« dobro odnese pri učenju otrok kako se vesti do sorojenca.

Če vzamemo primer iz Juulove knjige »Še vedno se ljubiva«, ko mama in oče delata od doma (kar se je nekaterim zgodilo med karanteno), doma pa sta dva otroka. Otroka želita pozornost staršev, ko si onadva želita delati. Če jim znamo jasno in neposredno povedati, da sedaj ne utegnemo in da si želimo 1 uro miru, se bosta otroka s časom naučila, da ko mama vzame računalnik, je ne motim. Otrok bo imel jasno postavljeno mejo. Prav tako se bo naučil drugemu postavljati svoje meje (»sestrica, sedaj se nočem igrati s tabo, raje bi se igral sam«).

Torej, postavljanje meja in jasnega »ne« otroku ne škodi, ampak koristi. Zavedati se je potrebno, da se moramo mej držati dosledno, saj bo tako otrok dobil občutek varnosti. Lahko bo predvideval odzive staršev. Vemo pa tudi, da postavljanje meja in njihovo dosledno držanje ni vedno najlažje. Pa ne zgolj do otrok. Tudi do partnerja, prijateljev, staršev, znancev.

Za konec današnjega bloga pa bi rada z vami delila še zapis varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Petra Svetine: »Želim si, da bi bile naše družine prostor ljubezni, sprejemanja in upanja. Vsak izmed nas bi se v družini moral počutiti varno in spoštovano a žal se je v času izolacije zaradi epidemije koronavirusa  v družinah povečala pojavnost nasilja. Zato smo pristojne organe pozvali, naj v družinah, kjer nasilje zaznajo, takoj ukrepajo in zaščitijo najranljivejše člane družine.« http://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/ob-mednarodnem-dnevu-druzine-varuh-poudarja-da-se-morajo-vse-druzine-v-druzbi-pocutiti-enakovredne/?fbclid=IwAR25OKepX1CH9I-6ZhfyTQU53URI3Rzyi9cRk610ZZUBTQfkY06INOldFvY

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT