POMEMBNOST KOMUNIKACIJE OB KONFLIKTU

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se počutili slabo, ker je nekdo naredil nekaj, kar vas je prizadelo, ranilo, »stopilo na živce«? Ste se počutili neprijetno, čeprav ste se zavedali, da oseba na drugi strani ni naredila tega nalašč? In zato ste se izogibali te osebe, molčali ali pa bili do nje na nek način osorni, sarkastični, ironični ali pa ste se delali, da je vse v redu, v sebi pa trpeli? In oseba na drugi strani se sploh ni zavedala, da je v vas prebudila kakršna koli občutja. Ali pa se je spraševala, kaj je naredila narobe, če ste spremenili odnos do nje.

Ja, vsem se nam je že zgodilo, da nas je oseba prizadela nehote. V kolikor ne povemo kaj nas teži, kaj čutimo, kaj se v nas dogaja, druga oseba tega ne more predvidevati. Lahko, da predvideva, pa ne zna pristopiti in nas povprašati o tem.

Naj vam na tem mestu povem zgodbo. Učiteljica je svojim učencem v ponedeljek zjutraj naročila, da v svojo šolsko torbo položijo krompir. Tega so nosili s seboj v šolo in domov en teden. Naslednji ponedeljek je učiteljica učence prosila, da pogledajo kakšni so krompirji v njihovi torbi. Bili so plesnivi, pretlačeni, otroci pa so se ob vonju zgražali. Nihče iz okolice ni videl teh krompirjev v šolskih torbah, lahko pa so jih vohali, če so prišli blizu. Če niso vprašali učencev kaj tako smrdi ali če jim učenci tega niso povedali, okolica ni vedela kaj tako smrdi. Prav to se zgodi, ko ne izrazimo svojih občutij. Zadržujemo jih v sebi, premlevamo, potlačujemo, krompir pa je vedno bolj in bolj plesniv, smrdeč, neprijeten. Pa je to zdravo za nas, za odnose in našo okolico? Ne, ni zdravo. Zato vas vabim k nadaljevanju branja.

Kaj se zgodi, če našo ranjenost, trpljenje, čustveno bolečino potlačimo in »udarimo« nazaj z jezo? (Ker lažje je biti jezen kot ranjen, saj si takrat ranljiv, jeza pa daje moč). Jeza ali pa celo bes nas vodita v verbalni, odnosni ali celo fizični (proti)napad, saj želimo, da oseba, ki nas je prizadela, tudi trpi. Ali da je vsaj ranjena – »tako bo vedel/a kako se jaz počutim«. Drugo osebo tako označimo za »slabo«, »nevredno zaupanja«, »kruto«, uporabljamo živalske izraze ipd. Ko se tako odzovemo, prizadenemo, ranimo drugo osebo, jo ponižamo, zato nam po vsej verjetnosti druga oseba »vrne udarec«. Začne se začaran krog konflikta, žaljenja, zamer. Mi povemo kaj se je zgodilo nekomu tretjemu, druga oseba spet nekomu drugemu in v naš začaran krog zamere in konflikta je vključenih vedno več oseb. Konflikt se na tak način nikoli ne razreši, mi pa s seboj nosimo s seboj gnile krompirje zamer, konfliktov, neprijetnih čustev in občutkov, živimo v skrhanih odnosih in se skrivamo za maskami. Možnosti za izid po nerazrešenem konfliktu je ogromno.

Kaj lahko naredim, ko pridem do konflikta? Kako rešiti konflikt, da ta ne bo skrhal mojih odnosov? Naj vam zaupam »formulo«. Ta ni zlata palčka, ki bo rešila vsak spor, prepir, saj lahko naletimo na osebo, ki nas ni pripravljena slišati. Bomo pa zgolj z uporabo formule v veliko večji večini uspešno rešili spor.

Najprej osebo vprašam, če je pripravljena na pogovor. Če ni pripravljen/a na pogovor, potem se dogovorimo kdaj se bomo pogovorili. Ko pride do pogovora najprej spoštljivo izrazimo čustva: jezo, bes, žalost, čustveno bolečino, prizadetost, ranjenost, strah, tesnobo, zamero, osuplost, frustracijo, negotovost, krivico, brezup,… – izrazimo karkoli čutimo. »Tvoje vedenje me je prizadelo,…«, »Tvoje vedenje me je razjezilo,…«, »Počutim se ponižanega/o,…«. Pomembno je, da ostanemo v stiku z našimi čustvi, z našo bolečino, ranjenostjo. Pomembno je, da bolečine ne potlačujemo z jezo, je ne nadomeščamo s kreganjem in napadanjem osebe, ki nas je prizadela. Ko govorimo o nečem, kar nas je prizadelo je pomembno, da grajamo vedenje osebe, ne osebe kot take (to smo upoštevali že v zgornjih primerih – “joj kakšna lumpa si” je grajanje osebe, ne vedenja – “žalostna sem, ko se vedeš,…” pa je grajanje vedenja). Nato pride iskanje rešitve za najin prepir. Pogosto delamo napako, da poskušamo »popraviti« drugo osebo, govorimo njej/njemu kaj naj spremeni. Pri tem pogosto pozabljamo na empatijo – vživetje v drugo osebo. Vprašamo raje kaj lahko mi osebno storimo, da izboljšamo situacijo, odnos.

Torej:

1. Najdemo čas za pogovor, ki ustreza obema,
2. Spoštljivo izrazimo svoja čustva – obe strani, če je to le mogoče (vplivamo lahko le na svoje čustvovanje, vedenje, odzivanje, ne pa tudi na čustvovanje, vedenje in odzivanje druge osebe) – ne grajamo osebe, ampak vedenje,
3. S čustvi ostanemo – ne potlačujemo bolečine in je ne menjamo z jezo (ali obratno). Enako velja za ostala čustva, občutke,
4. Iščemo rešitve: »Kaj lahko jaz storim za izboljšanje situacije, odnosa?«

Ne bo vedno lahko uporabiti te formule, a kljub temu vam priporočam, da poskusite. Tudi, če vam ne bo vedno uspelo se zavedajte, da vsi delamo napake. Na napakah se učimo, rastemo, gradimo nove odnose in mostove, če smo le na to pripravljeni.

Nihče ni popoln, smo pa v redu prav taki kot smo.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.