Žalovanje in proces sprejemanja izgube

Pogosto, ko slišimo besedo žalovanje, pomislimo na smrt bližnje osebe. Vendar se z žalovanjem srečujemo tudi v drugih situacijah – otrok žaluje za svojo izgubljeno igračko, gibalno ovirani žaluje za izgubo hoje, premikanja udov, oseba, ki izgubi del telesa žaluje za amputiranim delom, oseba, ki izgubi del sebe, žaluje za to izgubo, odrasel lahko žaluje za izgubljeno mladostjo,… Žalovanje je proces sprejemanja spremembe in predstavlja naraven odziv na izgubo ljubljene osebe, sposobnosti, dela sebe, stvari,… Razumemo ga kot ustrezen in zdrav odgovor posameznika. Vsaka izguba v nas pusti določen pečat, vsaka izguba pa prinese spremembe – od privajanja na življenje brez pokojnika, stvari, sposobnosti,…, od zunanjih sprememb (npr. v primeru gibalne oviranosti,..) do notranjih sprememb (novo doživljanje sebe), duhovnih sprememb (spremembe v vrednotah in videnju sveta), spremembi prepričanja,…

Angleščina ima glede žalovanja tri izraze: bereavement (odgovor na izgubo zaradi smrti/izgube; predstavlja objektivno situacijo izgube pomembne osebe); grief (žalost; bridkost; predstavlja kompleksen čustveni odziv na izgubo – psihološke kot fizične manifestacije); mourning (žalovanje; se nanaša na vedenje in načine izražanja čustev; odvisno tudi od kulture).

Žalovanje v večini poteka v fazah in sicer po Kübler-Rossovem krogu žalovanja:

Na začetku izgube se odzovemo s šokom ali praznino, otrplostjo. Zanikanje nam pomaga pri obvladovanju čustev na nezavedni ravni in nam pomaga preživeti izgubo. Na tej stopnji svet postane brez pomena in pretežak. Življenje izgubi smisel. Sprašujemo se kako bomo nadaljevali, ali sploh lahko nadaljujemo, zakaj bi nadaljevali. Poskušamo najti pot, da gremo preprosto čez vsak nov dan. Zanikanje in šok nam pomagata pri spoprijemanju, omogočata preživetje in nam pomagata pri spodbujanju občutkov žalovanja. Sprejmemo le toliko kolikor zmoremo v danem trenutku. Tako nas lastna psiha zaščiti, saj če bi spustila hkrati vse občutke, ki so povezani z izgubo, bi bilo čustveno pretežko, prav tako bi bilo fizično zelo naporno, saj so naša čustva neločljivo povezana z našim telesom. Ne moremo verjeti, da se je izguba zgodila. Da bi v celoti verjeli temu na tej stopnji bi bilo preveč. Pride do vprašanj: Je to res? Se je to res zgodilo? Je res odšel/a? Nekatere osebe govorijo svojo zgodbo izgube vedno znova, saj je to način kako se naš um ukvarja s travmo. Gre za zanikanje bolečine, medtem ko sprejemamo realnost izgube. Ob koncu faze zanikanja jo zamenja realnost izgube. Prejšnja vprašanja zamenjajo naslednja vprašanja: Kako se je to zgodilo? Kakšne so bile okoliščine?

V naslednji fazi se pojavi jeza in posameznik je lahko jezen na vse. Na svoje bližnje, znance, celo na Boga – »Bog, nočem tvojih skrivnosti, hočem svojega moža nazaj!«, »Zakaj nisem poslušal drugih in sem šel nabirati češnje?«, »Zakaj me je mama vprašala, če bom piškot, če je pa videla, da dirkam s kolesom!?«. Upamo, da bo Bog, karma, vesolje,… spregledalo svojo napako in nam bo vrnilo ljubljeno osebo. Počutimo se zapuščene (kar je popolnoma normalen občutek), pod to jezo pa se skriva bolečina. Vendar je jeza moč in je lahko sidro, ki nam da začasno strukturo za to obdobje. Na začetku izgubo občutimo kot da smo se zgubili na morju – nimamo nobene povezave z ničemer, samo smo sredi širokega oceana, ne vemo kam se prijeti, občutek imamo, da se bomo utopili,… Na druge smo jezni lahko, ker niso prišli na pogreb, ker niso z nami, ker se drugače obnašajo odkar smo nekaj/nekoga izgubili. Ta je za nam daje strukturo. Naša jeza proti drugim. Je kot most na odprtem morju, ki nas povezuje s kopnim. Povezava, ki nastane zaradi moči jeze. Jeze po navadi ne izražamo, jo zadržujemo v sebi, potlačujemo,…, saj živimo v skupnosti, ki se jeze boji, zato po navadi vemo več o potlačevanju jeze kot o občutenju. Vendar je v procesu žalovanja pomembno, da izražamo jezo. Najdimo prostor stran od ljudi in kričimo.  Povejmo bližnjim zakaj smo jezni. Delimo s prijatelji in družino. Vpijmo v blazino. Najdimo načine, da izrazimo jezo, brez da bi koga poškodovali – tecimo, plavajmo, vrtnarimo,.. Ampak ne zadržujmo jeze v sebi. Raziskujmo jo. Jeza je samo ena izmed indikacij intenzitete naše ljubezni. Jeza pomeni, da procesiramo. Da si dovolimo te občutke, ki so bili prej prehudi. Lahko pride tudi do občutkov krivde, kjer gre za to, da obrnemo jezo nase. Ampak nismo mi krivi. Jeza potrjuje, da lahko (ob)čutimo, da smo ljubili in da smo izgubili. Bolj kot bomo sprostili jezo, več občutkov bo prišlo na površje. Predvsem bo prišla bolečina zaradi izgube. In tako bomo predelali izgubo.

Nato pride na vrsto faza pogajanja. Pridejo vprašanja kot so: »Bog, kaj če do konca življenja pomagam ostalim, jo boš pustil živo/vrnil?«, »Kaj če bi pustil tisto vrsto strešnikov za naslednji dan in mi ne bi spodrsnilo?«, »Kaj če bi poslušal druge..«,… Želimo si prejšnjega življenja, hočemo nazaj: najti tumor ob pravem času, prepoznati bolezen, preprečiti nesrečo,.. če bi, če bi. Napišimo pismo pokojni osebi, stvari, sposobnosti in se na tak način pogajajmo. Lahko se pogajamo z bolečino – da je ne bi čutili. Ostajamo v preteklosti, poskušamo pogajati pot iz te bolečine. Imamo občutek, da je naša krivda in razmišljamo kaj bi lahko storili drugače. Pogajanje se s časom spremeni. Lahko začnemo s pogajanji za to, da bi bili naši ljubljeni rešeni. Da bi mi umrli namesto njih. Ko sprejmemo, da bodo umrli, se pogajamo, da bi umrli brez bolečine. Po smrti se pogajanje spremeni v to, da ostale člane ne bi prizadela bolezen, tragedija. »Kaj če« zamenja »ko bi le«.

Po pogajanju nastopi depresija, naša pozornost se usmeri na sedanjost. Preplavi nas žalost. Počutimo se kot da bo žalost trajala večno. Vedeti moramo, da ta depresija ni znak mentalne bolezni. Je le primeren odgovor na veliko izgubo. »Zakaj sploh iti naprej?« Življenje je brez pomena. Vse nam je težko. Depresija nas upočasni in nam dovoli, da pridemo v stik z izgubo. Omogoča nam, da se ponovno zgradimo – od stopal navzgor, iz tal navzgor. Gremo v globine, ki jih drugače ne bi raziskovali. Napišimo dnevnik – kaj čutimo, kaj bi želeli sporočiti osebi, stvari, svetu, vesolju, Bogu,…, kaj potrebujemo; narišimo občutke, ustvarjajmo, telovadimo, plešimo, poslušajmo glasbo… Pustimo si žalovati, jokati, strmeti v prazno, počivati, jokati, jokati, jokati. Ker smo si tako različni imamo različne načine spoprijemanja z bolečino, zato si najdimo način, s katerim bomo mi sproščali bolečino. Vabimo vas, da bolečine ne potlačujete, zanikate, izpodrivate, zamenjujete z jezo, ampak jo sprejmete kot trenutni del sebe, ki vam pomaga do sprejetja izgube. Je v pomoč, naša zaveznica »čiščenja«, sprejemanja.

Na koncu procesa žalovanja pridemo do sprejetja, ki je del procesa, ta pa nima konca. Sprejetje lahko pomeni imeti več dobrih dni kot slabih. Pogosto čutimo, da s tem, ko uživamo v življenju, izdamo naše bližnje. Vendar to ni res. S sprejetjem procesa se pomirimo z izgubo in le to zdravo integriramo v lastno osebnost.

Ko govorimo o žalovanju pogosto naletimo na mite kot so:

Kdor joče (tudi na pogrebu) je slabič.

Žalujoči mora skozi faze žalovanja.

Faze žalovanja so vedno v istem vrstnem redu.

Žalovanje ima (jasen) začetek in konec.

Ker mi je oseba, sposobnost, stvar,…, veliko pomenila, bo žalovanje dolgo trajalo.

Vsi žalujemo na isti način.

Ko žalujem moram vsak dan jokati.

Zavedajmo se, da smo si različni in da ima vsak svoj proces. Da vsak potrebuje svoj čas, prostor, da sprejme izgubo. Da ni sramotno, če žalujemo za stvarjo, osebo, sposobnostjo,…, četudi se našim bližnjim to zdi smešno. Ne pozabimo, da vsi lahko jočemo, se jezimo, se počutimo osamljene, potrte,.., in da je normalno in OK, da se tako počutimo. Da vsi kdaj potrebujemo pomoč, ramo na katero se lahko naslonimo, da smo šibki, da nimam volje, da potrebujemo ljudi okoli sebe, da potrebujemo samoto.

Včasih se zgodi, da se »zataknemo« v nekateri od faz. Da ne moremo, ne znamo naprej. Bonding psihoterapija je lahko pri sprejemanju izgube v veliko pomoč, saj pospeši proces sprejemanja.

VIRI IN LITERATURA:

Corr, C. A. (1993). Coping with dying: Lessons that we should and should not learn from the work of Elisabeth Kübler-Ross. Death studies, 17(1), 69-83.

Kübler-Ross, E. in Kessler, D. (2005). On grief and grieving: Finding the meaning of grief through the five stages of loss. Simon and Schuster.

Poštuvan, V. (2014). Doživljanje samomora ter varovalni dejavniki in dejavniki tveganja v procesu reintegracije bližnjih po samomoru: doktorska disertacija (Doctoral dissertation, V. Poštuvan).

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.