ZAKAJ SI NE ZAPOMNIM POGOVORA, KO SEM POD STRESOM, MOČNIMI ČUSTVI, V STISKI?

Ste že doživeli, da ste bili pod vplivom močnih čustev in občutkov (vznemirjenje, šok, žalost, bes, panika,…) in vam je sogovornik nekaj razlagal, pogovora pa si kasneje niste mogli priklicati v spomin ali ste se spomnili zgolj delčkov pogovora? Ste prišli domov od zdravnika, ko vam je povedal slabo novico, vi pa se niste mogli spomnit navodil, ki vam jih je dal? Ste se že kdaj spraševali zakaj se to zgodi?

Tak odziv je popolnoma normalen. Na krizo, stres, čustvene stiske,…, odreagiramo s čustvenim odzivom (šok, potlačevanje čustev, jeza, strah, žalost, brezup, zamrznemo,…), z vedenjsko-kognitivnim odzivom (razmišljanje o nesmislu, smrti, samomorilne misli, prepirljivost, pretirano kritiziranje, zamere, pojav anksioznih in depresivnih stanj, neučinkovitost, izogibanje družbi,..), prav tako pa odreagira tudi naše telo (zakrčenost mišic, glavobol, prebavne motnje, utrujenost, razdraženo črevesje,…). Na stresne situacije se odzovemo z evolucijsko prirojenimi reakcijami, ki so avtomatične in sicer z begom (potlačevanje, zanikanje dejstev, izmikanje,…) ali z napadom (jezni izpadi, prepirljivost, pritoževanje,..) ali pa z racionalnimi reakcijami, ki so pa napornejše (reševanje probleme, upravljanje s čustvi, učenje, odločanje, spremembe,…). Ko pride do iracionalnega odziva (bega ali napada) se v nas aktivira amigdala, »sedež čustev«, ki je del limbičnega sistema in je vključena pri čustvenem procesiranju informacij in ob čustvenih spominih. Če čustven vidik ni ustrezno obravnavan (če ostanemo sami s svojimi čustvi, jih ne prepoznamo in izrazimo), prevladuje vedenje iz čustvenega centra – potlačujemo čustva, se pogovorov ne spomnemo, ne upoštevamo navodil, priporočil prijateljev, zdravnikov,… Zakaj? Navodila, priporočila, pogovori »naslavljajo« našo možgansko skorjo, natančneje prefrontalni korteks, ki uravnava zdravorazumsko presojo in nadzor nad čustvi, njegova funkcija pa je izražanje osebnosti, načrtovanje kompleksnega kognitivnega vedenja, sprejemanje in izvrševanje odločitev, omejevanje socialnih odzivov, pomembno vlogo pa ima tudi pri socialnem dojemanju. Naš sogovornik torej »naslavlja« prefrontalni korteks, mi pa doživljamo stres, močna čustva, zato smo torej v amigdali, v limbičnem sistemu. Pogosto se pogovora zato v celoti ne spomnimo oz. se spomnimo delov, ki so nam bili čustveno pomembni. Če želimo torej sogovornika slišati, ko smo pod vplivom močnih čustev, moramo ta glasno izrazit (z jokom, krikom, verbalno: »Hudo mi je; jezen/a sem, strah me je,…«), saj tako aktiviramo talamus (del diencefalona), ki posreduje informacije o čustvih naprej do možganske skorje, ki nato pošilja informacije nazaj- »poveže« amigdalo s prefrontalnim korteksom, mi pa tako informacijo slišimo in nanjo lahko odreagiramo racionalno.

Mogoče je težko razumeti kaj se dogaja v možganih, zato naj vam razložim s prispodobo. Amigdala je naša klet, prefrontalni korteks je prvo nadstropje, njiju pa povezuje pritličje. Ko smo mi v izrazitem stresu, čustvenih stanjih, smo v kleti, naš sogovornik pa nagovarja naše prvo nadstropje. S tem, ko mi glasno izpovemo svojo jezo, strah, zajočemo oz. izpovemo žalost, gradimo »stopnice« po katerih se povzpnemo iz kleti (limbičnega sistema) v pritličje (diencefalon) ter nato v 1. nadstropje (korteks). Šele, ko smo mi v 1. nadstropju bomo sogovornika poslušali, slišali in v večji verjetnosti razumeli. V kolikor čustev ne bomo izrazili, bomo ostali v kleti, v limbičnem sistemu, zato bomo verjetno odreagirali z evolucijsko vdelanimi reakcijami bega ali napada.

Zato se prepoznavajmo lastna čustva ( v nasprotju s potlačevanjem, izogibanjem,…), jih izražajmo (nasproti prikrivanju, pretvorbi,…) in jih sprejemajmo (v nasprotju z zanikanjem, racionaliziranjem, omamljanju z alkoholom, psihoaktivnimi substancami). Na tak način mi obvladujemo naše doživljanje in ne doživljanje nas. Tako čustvovanje podpira naše mišljenje, ne pa, da čustvovanje vodi naše mišljenje.

»Biti močan pomeni, da si lahko priznamo, da smo občasno šibki, da potrebujemo pomoč (in jo zmoremo tudi sprejeti). Človek nikoli ne preseže potrebe po tolažbi in po ljubezni (kdor to „preseže“ postane psihopat). Vprašanje pa je, na kak način v odraslosti zadovoljujemo potrebe po ljubezni in tolažbi: na zdrav in odrasel način ali kako drugače?« (citirano po Polajner in Erce, 2020).

Več o naših čustvih si lahko preberete na našem blogu: https://bonding.si/blog-2/.

VIRI IN LITERATURA:

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.