ZASVOJENOST

Definicije zasvojenosti

Ameriško združenje za medicino zasvojenosti ASAM (2011) opredeljuje zasvojenost kot »kronično motnjo v delovanju možganov, in ne samo kot vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti«. Je bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani s spominom in motivacijo. Da nevronske povezave teh predelov ne delujejo, se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni ter se izraža v patološki potrebi po ugodju in sprostitvi ob zauživanju substance ter izbiri določenih vedenj (ASAM, 2011). V DSM-V; American Psyhiatric Association [APA] (1994); Dawes idr., (2000) in Evans, idr., (2005) je odvisnost od substanc opisana kot resno klinično stanje s socialnimi, afektivnimi in kognitivnimi slabitvami, ki so karakterizirane kot velika izguba kontrole nad uporabo drog.

Ramovš (2001, v Podpečan, 2006) navaja, da je zasvojenost potreba, ki se razvije postopoma, bolj ali manj naglo s privajanjem na določeno psihoaktivno snov (npr. alkohol, nikotin, droge), obliko vedenja (npr. igre na srečo) ali doživljanje resničnosti (npr. sovražnost do nekoga). Prav tako je umetna potreba po nečem, kar človeku po naravi ni potrebno, ampak je zanj tujek, na katerega se mora posameznikov organizem, duševnost in druge razsežnosti nasilno prilagoditi. Pri tem se spremenijo naravni obrambni mehanizmi, tako da delujejo proti razvojnim potrebam človeka. Zasvojenost je škodljiva potreba, saj se njene posledice kažejo v vseh človekovih razsežnostih. Prav tako biološko zastruplja organizem, da oboleva, patološko spreminja duševno delovanje in vedenje, omejuje svobodo in odgovornost, slabi medosebna razmerja in odnose, zavira človekov razvoj in omamlja njegovo smiselno orientacijo v življenju (Ramovš, 2001, v Podpečan, 2006).

Rusche in Friedman (2004) govorita o zasvojenosti, ko se telesni odvisnosti pridruži še psihična. »Telesna odvisnost je eden ključnih sestavnih delov zasvojenosti in skoraj vsak uživalec, ki je telesno odvisen od drog, je v veliki nevarnosti, da postane zasvojen. Vendar telesna odvisnost ni isto kot zasvojenost« (Rusche in Friedman, 2004, str. 181). Avtorja ločujeta telesno in psihično odvisnost predvsem zato, ker bi potemtakem bili tudi bolniki, ki si lajšajo bolečino z opiati, bili zasvojeni (v redkih primerih sicer pride do zasvojenosti). Razlika med bolniki z bolečinami in zasvojenimi z drogami je v tem, da bolnikom zdravilo pomeni le sredstvo (za lajšanje bolečine), da lahko živijo normalno in polno življenje ter jim družina, služba in hobiji pomenijo več od zdravila. Posameznik, ki je zasvojen z drogami, prej omenjene stvari žrtvuje za jemanje psihoaktivnih substanc (PAS) in le ta postanejo osrednjega pomena v njegovem življenju. Ko ljudje postanejo psihično odvisni – zasvojeni – postane jemanje drog ena izmed življenjskih potreb, kot so tudi prehranjevanje, pitje in spanje. Pri bolnikih z bolečinami to ne drži, saj se zlahka odpovedo opiatom, ko bolečina mine. Telesna in psihična odvisnost sta biološke narave, saj do njiju vodijo spremembe možganskega delovanja, ki so jih povzročila droge. Ti dve odvisnosti se med seboj razlikujeta, ker ne glede na to, kako in zakaj je droga prišla v telo, sama navzočnost drog še ni dovolj za psihično odvisnost. Za psihično odvisnost je potrebno več – način jemanja drog in vrsta motivacije za uživanje (Rusche in Friedman, 2004).

Razlikovanje med zasvojenostjo in odvisnostjo

Leta 2002 je kanadska posebna senatna komisija izdala dokument, v katerem sta jasno opredeljena pojma zasvojenosti in odvisnosti. Zasvojenost (angl. addiction) je splošni pojem, ki se nanaša na koncepta tolerance in odvisnosti. Organizacija WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psihoaktivne substance do te mere, da je uporabnik kronično ali periodično intoksiciran, da kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance ter kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na posledice. Odvisnost (angl. dependence) je po drugi strani opredeljena kot stanje, v katerem uporabnik nadaljuje svojo rabo substance ne glede na zdravstvene, relacijske, psihološke, socialne ali družinske probleme. Gre za kompleksen fenomen, ki bi lahko imel celo genetske komponente. Psihološka odvisnost se nanaša na psihološke simptome, povezane s hrepenenjem (Flaker, 2002; Jezernik, 2006, v Podpečan, 2006), nervoznim občutjem, ko je brez droge, vendar še nima telesnih težav (Kušević, 1990, v Podpečan, 2006); na fizični ravni se kaže s toleranco, prilagoditev organizma kronični rabi (Jezernik, 2006, v Podpečan, 2006), intenzivne fizične težave ob odtegnitvi, pojavom abstinenčne krize (znojenje, drhtenje, pospešeno dihanje, krči v želodcu, slabost, bruhanje, bolečine in krči v mišicah, povišana telesna temperatura in delirij) (Flaker, 2002; Kušević, 1990, v Podpečan, 2006).

Drugs and alcohol: What's happening on site? | Construction News

Vzroki za zasvojenost

Oseba lahko postane zasvojena iz različnih vzrokov. V grobem lahko vzroke razdelimo v 4 skupine in sicer za nevrotično, psihotično, adolescentno/nezrelo in sociopatsko/osebnostno moteno pogojenost zasvojenosti pri posamezniku.

Npr. Miha je postal zasvojen zaradi njegovih psihotičnih težav in mu droga lajša duševno stisko ter pomaga pri potlačevanju strahu, saj se vedno pogosteje zaveda, da izgublja stik z realnostjo, da je drugačen. Mihova zasvojenost je tako psihotično pogojena.

Jože ima občutek, da življenje nima smisla, da je življenje trpljenje, ne pozna vrhunskih doživetij,… Kadarkoli se loti razreševanja svojih duševnih, posebej pa čustvenih konfliktov, poseže po drogi, saj mu ta prinese vsaj začasno olajšanje. Jožetov tip zasvojenosti je nevrotični tip.

Andreja je zasvojena, ker je v mladosti prepogosto uživala plesne droge iz radovednosti, takratne osebnostne nezrelosti ter pritiska družbe. Predolgo je bila prepričana, da ima nadzor nad drogami, hkrati se ni zavedala adiktivne moči drog. Ko pa je želela odnehati ji to ni uspelo. Taka zasvojenosti je adolescentno pogojena.

Milan je velikokrat sam, jezen je na vse okoli sebe, pogosto se znajde v konfliktih. Težko se vključi v družbo in ima težave z odnosi. Droga mu tako nudi navidezno, začasno ugodje, ko pa učinek popusti pa so težave še vedno tam.

Na žurkah, veselicah ipd. je pogosto veliko posameznikov omamljena z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami iz več razlogov – znižanja treme pred žurko, zmenkom, iskanja višjih doživetij, posebnih užitkov (peak-experiences), za zdravljenje socialne izključenosti in podobno (Polajner, b.d.).

Party people background - The Data School

Kooyman (2003) vzroke za zasvojenost deli v 4 skupine:

  • omamno vedenje (tobak, alkohol, droge, pretirano delo, spolnost,…)
  • tvegane osebnostne lastnosti (bivanjska praznota, negativna podoba o sebi,…)
  • družinske tvegane lastnosti (posesivna ljubezen, zanemarjanje otrok,…)
  • širše družbene tvegane lastnosti (neperspektivnost za generacije, stresen šolski in poklicni sistem,…).

Kateri posamezniki imajo večje tveganje za zasvojenost?

Nekatere teorije govorijo o vlogi stresa v procesu zasvojenosti, saj navajajo, da je uporaba in zloraba drog ena izmed strategij za spopadanje s stresom, zmanjševanje napetosti, samozdravljenje in zmanjšanje distresa, ki je povezan z umikom (Baker, 2004; Khantzian, 1985; Leventhal in Cleary, 1980; Marlatt in Gordon, 1985; Russell in Mehrabian, 1975; Tomkins, 1966; Wills in Shiffman, 1985, v Erce, 2019).

Wellness Programme: 89 per cent of India's population suffering ...

Študije so pokazale, da je pri mladostnikih, ki se srečujejo z negativnimi življenjskimi dogodki, večje tveganje za uporabo in zlorabo drog (Barrett in Turner, 2006; Breese idr., 2005; Brown, 1987; Burt idr., 2003; Chassin, Mann in Sher, 1988; Childress, Hole, Ehrman, Robbins, McLellan in O’Brien, 1993; Cooney, Litt, Morse, Bauer in Gaupp, 1997; Cooper, Russell in Frone, 1990; Costa, Jessor in Turbin, 1999; Johnson in Pandina, 1993; Johnson in Pandina, 2000; Litt, Cooney, Kadden in Gaupp, 1990; Newcomb in Bentler, 1988; Newcomb in Harlow, 1986; Perkins, 1999; Sinha, Catapano in O’Malley, 1999; Turner in Lloyd, 1995; Wills in Cleary, 1996; Wills, Vaccaro in McNamara, 1992; Verona in Sachs-Ericsson, 2005, v Erce, 2019). Kot negativni življenjski dogodki so obravnavani izguba starša, ločitev in pogosto prepiranje staršev, nizka podpora staršev, fizična zloraba in zanemarjanje, čustveno zanemarjanje in zlorabljanje, izolacijska ali odklonilna pripadnost, samohranilska struktura starševstva (Sinha, 2008).

Večje tveganje za zlorabo PAS imajo posamezniki, ki so doživeli travmo, zanemarjanje, kronični distres, seksualne in/ali fizične zlorabe v otroštvu (Breslau, Davis in Schultz, 2003; Chassin, Presson, Sherman in Kim, 2003; Chen, Bierhals, Prigerson, Kasl, Mazure in Jacobs, 1999; Clark, Lesnick in Hegedus, 1997; Dembo, Dertke, Borders, Washburn in Schmeidler, 1988; Harrison, Fulkerson in Beebe, 1997; Widom, Weiler in Cottler, 1999, v Erce, 2019) ali tveganje za zasvojenost (Cooper, Russell, Skinner in Windle, 1992; Laurent, Catanzaro in Callan, 1997; Measelle, Stice in Springer, 2006; Sher, Walitzer, Wood in Brent, 1991; Stice, Barrera in Chassin, 1998, v Erce, 2019).

Večja ranljivost za zasvojenost s PAS se je pokazala pri posameznikih, ki so velikokrat doživeli stres, ločitev ali prepiranje staršev, zapustitev, zahteve, da otrok zapusti enega od staršev, izgubo otroka, nezvestobo partnerja/partnerice, smrt bližnjega, čustveno zanemarjanje ali zlorabo, vpletenost pomembnih drugih v strelskem dogodku, nasilju (Sinha, 2008).

Past trauma may haunt your future health - Harvard Health

Rizične so tudi osebe, ki imajo nizek stik z lastnim čustvenim svetom, občutek psihološkega neobstoja, so nezaupljivi, samoizolirani, so nezmožni zadovoljevati osnovne biopsihosocialne potrebe po varnosti, bližini, pripadnosti, ljubezni,…, bežijo pred seboj in življenjskimi nalogami, ne znajo uživati v življenju brez omamljanja, imajo šibek občutek za prostor in čas ipd. (Polajner, b.d.).

Različni vidiki zasvojenosti

Na človekovo zasvojenost je potrebno gledati celostno in se ne zgolj opirati na določen vidik zasvojenosti (npr. medicinski). V Sloveniji še vedno pretežno gledamo na zasvojenost samo z ozko medicinskega vidika (biološko-kemični vidik). Zasvojenost je potrebno razumeti kot interakcijo »več posamičnih, fenomenološko edinstvenih ter individualno pogojenih začaranih krogov« (Polajner, 2011):

  • Biološki (somatski) vidik zasvojenosti: kot primarne navadno opisujejo motnje v nevrotransmiterskih prenosih dopamina in endorfina, ki povzročajo potrebo po drogi in obratno – tudi droga lahko primarno povzroča motnje v nevrotransmiterskih prenosih in tvori biokemični začaran krog naraščanja potrebe po drog.
  • Vedenjski vidik zasvojenosti: gre za krivdno vedenje (uživanje prepovedanih drog in druga družbeno nesprejemljiva vedenja, za katera se posameznik čuti krivega) ter za sram, kar povečuje potrebo po omami (za kar je spet potrebna droga). Tako se, podobno kot na biološkem, tudi na področju vedenja tvori začaran krog.
  • Psihološki, osebnostni in doživljajski vidik zasvojenosti: ta zajema čustvene motnje in stiske, osebnostne značilnosti, ki višajo verjetnost uživanja drog (plahost, preobčutljivost, nizko samospoštovanje ipd.).
  • Družinsko-odnosni vidik zasvojenosti: pri tem gre zlasti za dve nasprotji družinske patologije z enakimi posledicami – po eni strani za odsotnost pristnih odnosov oz. za čustveno zanemarjanje in na drugi strani za patološko pretiravanje pri zaščiti (hiperprotektivnost).
  • Družbeno-vrstniški vidik zasvojenosti: tu gre za negativen socialni pritisk vrstnikov, zlasti v današnjem času, ko je uživanje drog med mladimi moderno in ko se mladim zdi, da morajo imeti izkušnjo z drogo.
  • Družbeno-odnosni vidik zasvojenosti: vključuje dve družbeni nasprotji – po eni strani izločanje krhkih oseb in zasvojenih članov družbe, ki najbolj potrebujejo pomoč (npr. odpori do ustanavljanja komun, zavračanje vsake drugačnosti ipd.), ter na drugi strani izkoriščanja in prefinjene oblike nasilja nad posamezniki (npr. z agresivnimi reklamami, s plitvo potrošniško mentaliteto, z nečloveškimi delavnimi pogoji idr.).
  • Duhovno-ontološki vidik zasvojenosti: ta zajema razsežnosti, kot so stalna ontološka napetost med dobrim in slabim v človeku (s tega vidika je človekovo normalno stanje stalna ontološka napetost, in ne notranji mir) ter ontološki pritisk človekove poklicanosti in ustvarjalnosti.
  • Vidik duševnih ran oz. težjih travm: pri zasvojenih gre zlasti za pogoste travme zaradi spolnih zlorab, preživljanja otroštva s staršem, zasvojenim z alkoholom, fizično nasilje v družini, vzgojno zanemarjanje ipd.

The Most Challenging Jigsaw Puzzles You Can Buy | Reader's Digest

Katere vrste zasvojenosti poznamo?

  • kemične (psihoaktivna sredstva – alkohol, droge, psihoaktivna zdravila,…)
  • ne-kemične, vedenjske oz. nesnovneigre na srečo, erotične zasvojenosti (z ljubeznijo, spolnostjo,…), družbeno sprejemljive zasvojenosti (z delom, športno aktivnostjo, odnosi, nakupovanjem, religijo/duhovnostjo,…), s tehnologijo (družabna omrežja, igre,…), s hrano (prenajedanje, stradanje).

Kako ločiti zasvojenost od običajne aktivnosti?

O zasvojenosti govorimo, ko je določeno vedenje prevladujoče, zelo pogosto in ko posameznika ovira pri njegovem delovanju (šola, služba, odnosi niso več toliko pomembni kot vedenje, aktivnost). Gre za kompulzivnost, kar pomeni, da se zasvojeni ne more upreti notranji potrebi po omami, čeprav si želi odnehati. Torej ne gre za izgovor, lenobo, izogibanje odgovornosti, psihični pritisk bližnjih pa v posamezniku še poveča stisko, kar ga žene še globlje v zasvojenost (Vedenjske zasvojenosti, 2014).

Biološki vidik zasvojenosti si lahko preberete v že objavljenem blogu: https://bonding.si/2020/03/19/1644/.

Na naši spletni strani (https://bonding.si/obvestila-prispevki-clanki-v-casu-epidemije/) lahko najdete tudi 2 gradivi in sicer:

  • Preprečevanje digitalnih zasvojenosti (v času epidemije in nasploh) – vloga staršev
  • Kako lahko prepoznamo ali so otroci zapadli v digitalno oz. ekransko zasvojenost?

VIRI IN LITERATURA

American Psychiatric Association. (1994). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (4th ed.). Washington DC: Author.

American Society of Addiction Medicine (2011). Pridobljeno na https://www.asam.org/DefinitionofAddiction-LongVersion.

Barrett, A. E. in Turner, R. J. (2006). Family structure and substance use problems in adolescence and early adulthood: examining explanations for the relationship. Addiction101(1), 109-120.

Breese, G. R., Chu, K., Dayas, C. V., Funk, D., Knapp, D. J., Koob, G. F., … in Sinha, R. (2005). Stress enhancement of craving during sobriety: a risk for relapse. Alcoholism: Clinical and Experimental Research29(2), 185–195.

Breslau, N., Davis, G. C. in Schultz, L. R. (2003). Posttraumatic stress disorder and the incidence of nicotine, alcohol, and other drug disorders in persons who have experienced trauma. Archives of general psychiatry60(3), 289–294.

Chassin, L., Mann, L. M. in Sher, K. J. (1988). Self-awareness theory, family history of alcoholism, and adolescent alcohol involvement. Journal of Abnormal Psychology97(2), 206.

Chen, J. H., Bierhals, A. J., Prigerson, H. G., Kasl, S. V., Mazure, C. M. in Jacobs, S. (1999). Gender differences in the effects of bereavement-related psychological distress in health outcomes. Psychological Medicine29(2), 367–380.

Childress, A. R., Hole, A. V., Ehrman, R. N., Robbins, S. J., McLellan, A. T. in O’Brien, C. P. (1993). Cue reactivity and cue reactivity interventions in drug dependence. NIDA research monograph137, 73-73.

Clark, D. B., Lesnick, L. in Hegedus, A. M. (1997). Traumas and other adverse life events in adolescents with alcohol abuse and dependence. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry36(12), 1744-1751.

Cooney, N. L., Litt, M. D., Morse, P. A., Bauer, L. O. in Gaupp, L. (1997). Alcohol cue reactivity, negative-mood reactivity, and relapse in treated alcoholic men. Journal of abnormal psychology106(2), 243.

Cooper, M. L., Russell, M. in Frone, M. R. (1990). Work stress and alcohol effects: A test of stress-induced drinking. Journal of health and social behavior, 260-276.

Cooper, M. L., Russell, M., Skinner, J. B. in Windle, M. (1992). Development and validation of a three-dimensional measure of drinking motives. Psychological assessment4(2), 123.

Costa, F. M., Jessor, R. in Turbin, M. S. (1999). Transition into adolescent problem drinking: the role of psychosocial risk and protective factors. Journal of studies on alcohol60(4), 480-490.

Dawes, M. A., Antelman, S. M., Vanyukov, M. M., Giancola, P., Tarter, R. E., Susman, E. J., … in Clark, D. B. (2000). Developmental sources of variation in liability to adolescent substance use disorders. Drug and Alcohol Dependence, 61(1), 3–14.

Dembo, R., Dertke, M., Borders, S., Washburn, M. in Schmeidler, J. (1988). The relationship between physical and sexual abuse and tobacco, alcohol, and illicit drug use among youths in a juvenile detention center. International Journal of the addictions23(4), 351-378.

Erce, M. (2019). Učinek Bonding psihoterapije na stres in medosebne odnose: magistrsko delo (Doctoral dissertation, University of Primorska, Faculty of Mathematics, Science and Information Technologies).

Evans, D., Foa, E., Gur, R., Hendin, H., O’Brien, C., Seligman, M. in Walsh, B. (2005). Treating and preventing adolescent mental health disorders: What we know and what we don’t know. New York, NY: Oxford University Press.

Harrison, P. A., Fulkerson, J. A. in Beebe, T. J. (1997). Multiple substance use among adolescent physical and sexual abuse victims. Child abuse & neglect21(6), 529-539.

Johnson, V. in Pandina, R. J. (1993). A longitudinal examination of the relationships among stress, coping strategies, and problems associated with alcohol use. Alcoholism: Clinical and Experimental Research17(3), 696-702.

Johnson, V. in Pandina, R. J. (2000). Alcohol problems among a community sample: Longitudinal influences of stress, coping, and gender. Substance Use & Misuse35(5), 669-686.

Khantzian, E. J. (1985). The self-medication hypothesis of addictive disorders. Amer. J. Psychiat., 142, 1259-1264.

Kooyman, M. (1993). The Therapeutic Community for Addicts, Swets and Zeitlinger, Amsterdam.

Laurent, J., Catanzaro, S. J. in Callan, M. K. (1997). Stress, alcohol-related expectancies and coping preferences: a replication with adolescents of the Cooper et al.(1992) model. Journal of studies on alcohol58(6), 644-651.

Leventhal, H. in Cleary, P. D. (1980). The smoking problem: a review of the research and theory in behavioral risk modification. Psychological bulletin88(2), 370.

Litt, M. D., Cooney, N. L., Kadden, R. M. in Gaupp, L. (1990). Reactivity to alcohol cues and induced moods in alcoholics. Addictive behaviors15(2), 137-146.

Marlatt, A. G. in Gordon, J. R.(1985). Relapse Prevention: maintenance strategies in the treatment of addictive behaviours.

Measelle, J. R., Stice, E. in Springer, D. W. (2006). A prospective test of the negative affect model of substance abuse: Moderating effects of social support. Psychology of Addictive Behaviors20(3), 225.

Newcomb, M. D. in Bentler, P. M. (1988). Impact of adolescent drug use and social support on problems of young adults: a longitudinal study. Journal of abnormal psychology97(1), 64.

Newcomb, M. D. in Harlow, L. L. (1986). Life events and substance use among adolescents: Mediating effects of perceived loss of control and meaninglessness in life. Journal of personality and social psychology51(3), 564.

Perkins, H. W. (1999). Stress-motivated drinking in collegiate and postcollegiate young adulthood: life course and gender patterns. Journal of studies on alcohol60(2), 219-227.

Podpečan, T. (2006). Družbena reintegaracija odvisnikov in odvisnic od nedovoljenih drog v Sloveniji (Doctoral dissertation, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede).

Polajner, B. (2011). Bonding psihoterapija (BPT) modaliteta za terapijo, preventivo in osebnostno rast. Zbornik predavanj: ZZV Ravne na Koroškem.

Polajner (b.d.). Osebnostne lastnosti zasvojenih oseb in bonding psihoterapija (BPT). Neobjavljeno gradivo.

Rusche, S. in Friedman, D. (2004). Lažnivi sli: kako zasvojljive droge poškodujejo možgane. Ljubljana. Narodna in univerzitetna knjižnica.

Russell, J. A. in Mehrabian, A. (1975). The mediating role of emotions in alcohol use. Journal of Studies on Alcohol36(11), 1508-1536.

Sher, K. J., Walitzer, K. S., Wood, P. K. in Brent, E. E. (1991). Characteristics of children of alcoholics: putative risk factors, substance use and abuse, and psychopathology. Journal of abnormal psychology100(4), 427.

Sinha, R., Catapano, D. in O’Malley, S. (1999). Stress-induced craving and stress response in cocaine dependent individuals. Psychopharmacology142(4), 343-351.

Sinha, R. (2008). Chronic stress, drug use, and vulnerability to addiction. Annals of the new York Academy of Sciences1141, 105.

Stice, E., Barrera Jr, M. in Chassin, L. (1998). Prospective differential prediction of adolescent alcohol use and problem use: examining the mechanisms of effect. Journal of abnormal psychology107(4), 616.

Tomkins, S. S. (1966). Psychological model for smoking behavior. American Journal of Public Health and the Nations Health56(12_Suppl), 17-20.

Turner, R. J.in Lloyd, D. A. (1995). Lifetime traumas and mental health: The significance of cumulative adversity. Journal of health and social behavior, 360-376.

Verona, E. in Sachs-Ericsson, N. (2005). The intergenerational transmission of externalizing behaviors in adult participants: the mediating role of childhood abuse. Journal of consulting and clinical psychology73(6), 1135.

Vedenjske zasvojenosti (2014). Pridobljeno na https://www.nijz.si/sl/vedenjske-zasvojenosti.

Widom, C. S., Weiler, B. L. in Cottler, L. B. (1999). Childhood victimization and drug abuse: a comparison of prospective and retrospective findings. Journal of consulting and clinical psychology67(6), 867.

Wills, T. A. in Cleary, S. D. (1996). How are social support effects mediated? A test with parental support and adolescent substance use. Journal of personality and social psychology71(5), 937.

Wills, T. A. in Shiffman, S. (1985). Coping and substance use: A conceptual framework. Coping and substance use3, 24.

Wills, T. A., Vaccaro, D. in McNamara, G. (1992). The role of life events, family support, and competence in adolescent substance use: A test of vulnerability and protective factors. American journal of community psychology20(3), 349-374.

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.