Za uvod priporočamo branje bloga z naslovom (Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

O navezanosti bi lahko pisali na dolgo in široko, ampak to ni namen našega bloga, zato bomo zapisali nam pomembnejše značilnosti.

Kakšna je sploh razlika med bonding-om in navezanostjo?

Bonding, kot ga je definiral začetnik BPT, je biološka potreba po fizični bližini in čustveni toplini ter odprtosti. Kako vemo kdaj je zadovoljena potreba po bondingu? Takrat, ko se počutimo dobro, smo veseli in se čutimo ljubljene. Takrat smo sposobni si bit blizu z ostalimi – tako čustveno kot fizično. Tako nam bonding pomaga pri tem, da si želimo biti blizu z nekom, biti navezani na drugo osebo. Navezanost se razvije iz zadovoljene potrebe po bondingu.

Tako kot bonding ima tudi navezanost biološke korenine. Kako bi sicer novorojenčki preživeli v pradavnini, če jih nebi starejši branili pred napadalci? Torej osnovni cilj navezanosti je zagotoviti varnost – zato imamo v odnosu nekoga, ki išče varnost, zavetje, zaščito ter nekoga, ki ga lahko zaščiti pred nevarnostjo (v današnjem času so seveda nevarnosti drugačne kot so bile v pradavnini). Fizični cilj navezanosti je fizična bližina za zagotavljanje varnosti, čustveni pa izkušnja varnosti in topline.

Prvi je začel raziskovati področje navezanosti Bowbly (1972), kasneje pa v literaturi najdemo še avtorje kot so Ainsworth s sodelavci (1978), Hazan in Horowitz (1991), Höfler- Zimmer (1996). Kot navajajo avtorji so stili navezanosti odraz prvotne navezanosti na primarne osebe ter njihovega odziva na potrebe otroka. Pri stilih navezanosti tako ločimo med varnim stilom in tremi ne-varnimi stili navezanosti – ambivalentnim, dizorganiziranim in plaho-izogibajočim.

Odziv in stabilnost starša, skrbnika na otrokovo potrebo je ključni faktor pri oblikovanju varne navezanosti. Torej, če bo starš odziven na otrokove potrebe in mu zagotavljal primerno varnost bo otrok razvil stabilen in varen občutek sebe  ter drugih, da je varen v svetu.  Otrok lahko raziskuje svet okoli sebe, hkrati pa je mama zanj tam prisotna, ko jo potrebuje. Med njima je pozitivna interakcija, otrok sodeluje pri materinih zahtevah, se hitro potolaži, ko mama pride nazaj. Prav tako se otrok v tem odnosu nauči, da lahko izraža tudi jezo, strah, željo po avtonomiji, brez da bi bil zaradi tega zavrnjen. Taka oseba se med ljudmi počuti dobro, je zadovoljna s svojim razmerjem med lastno avtonomijo in intimno povezanostjo z drugimi osebami.

Otroci s plaho-izogibajočim stilom se na ločitev od mame vznemirijo, ne raziskujejo sveta okoli sebe ter ignorirajo ali pa se izogibajo mame, ko se ta vrne, niti ne kažejo separacijske anksioznosti. Kot otroci so imeli vse, niso pa dobili topline, čustev. V odrasli dobi imajo pogosto občutek, da niso iztega sveta, da ne potrebujejo drugih – lahko živijo z njimi, vendar si z njimi niso radi preveč blizu, ne počutijo se dobrodošli ter ne čutijo pripadnosti. Ko pridejo v stik z bližino, se lahko počutijo ogrožene, saj so takrat najbolj ranljivi. Na telesni ravni so pogosti občutki ločenosti med posameznimi deli telesa, pogosto imajo hladne dlani in stopala. Kot obliko komunikacije dostikrat uporabljajo računalniški svet, radi pa se umaknejo v duhovnost. Prav tako pa so lahko zelo dobri misleci, ki ne potrebujejo drugih pri raziskovanju. Take osebe potrebujejo slišati, da so dobrodošla, da smo veseli, ker so z nami, da pripadajo, da živijo, čeprav na prvo besedo verjetno ne bodo verjeli, iskrenost besed pa je tista, ki je zdravilna. Osebam s tem tipom v BPT najlažje pomagamo, saj z bližino in varnostjo drugih lahko začnemo zdraviti travme. Prav tako jim lahko pomagamo pri njihovih negativnih pričakovanjih zavrnitve in razočaranja s strani drugih, ki vodijo v strah pred bližino ter zaradi tega prevzemajo kontrolo, svojih potreb po bondingu in navezanosti ne zadovoljijo, prav tako pa ne pustijo, da se izkušnje žalosti in bolečine spremenijo v izkušnje varnosti, ljubezni in ugodja. Zaradi vsega tega imajo osebe kronično aktiviran sistem oddaljevanja, pojavi se visoka napetost ter se poviša nivo kortizola (stresni hormon). V BPT uspešno nižamo napetost, zadovoljujemo potrebe ter pridobivamo izkušnje varnosti, ugodja ter ljubezni.

Za razliko od otrok s plaho-izogibajočim stilom pa je otroke z ambivalentnim stilom odhod mame zelo obremenil, če so sploh pustili, da je mama odšla. Ko pa je mama prišla nazaj pa je bilo njihovo vedenje ambivalentno – iskali so bližino mame, jokali ter se hkrati nanjo jezili. Ti otroci imajo konstantno aktivno vedenje, da se izognejo separaciji. Njihova potreba po bližini ni nikoli dovolj zadovoljena, na vsak način poskušajo pridobiti pozornost mame. Tak stil se razvije, ko starši sicer so prisotni, vendar niso zanesljivi, otroku ne dajo jasnih meja ter so večinoma prisotni s svojimi občutki, potrebami, zato je fizični kontakt z otrokom zaradi njihove potrebe in ne otrokove, pogosto pa hitro začne tak otrok skrbeti za starše. V odrasli dobi imajo zato lahko težave z odvisnostjo, hrepenenjem, občutkom nepopolnosti, zaradi strahu pred izgubo si ne dovolijo globokega odnosa, vse naredijo za druge, veliko govorijo, samo da bi ti ostali, iščejo fizični stik, da bi občutili sebe, zato potrebujejo neposreden, močan kontakt s telesom. Take osebe potrebujejo sporočila, da bomo tu za njih, da bomo prišli nazaj, da so nam pomembni, tudi ko nas ni ter da nas lahko prosijo za pomoč. V BPT jim lahko pomagamo pri učenju, da so osebe stabilne, da je potreba po bližini in varnosti lahko zadovoljena v celoti in se drugih ne rabijo »držati ko klop«, da jim nebi zbežali.

Tretji ne-varni stil navezanosti pa je dezorganizirani stil, ki se pojavi pri otrocih, katerih starši ne upoštevajo meja, ne nudijo varnosti ali so celo nevarni, imajo nihanja razpoloženja, pogosto otroke zlorabljajo. Ko mama odide od otroka, se ti vedejo nekonsistentno, neprimerno, njihovo razpoloženje je depresivno ter kažejo strah pred mamo. Ko se mama vrne iščejo bližino, vendar se izogibajo kontaktu – najprej mame ne pogledajo, obrnejo glavo stran, so togi, hkrati pa se aktivno ne upirajo kontaktu. Če te osebe s tem stilom navezanosti želijo narediti spremembo v svojem življenju, morajo najti lastno dostojanstvo, se zavedati, da imajo lahko svoje mene ter iščejo pozitivne stvari v trenutnem življenju. Osebam s tem stilom navezanosti v BPT lahko pomagamo pri učenju stika s samim sabo, s svojimi čustvi, da je dovolj tudi če ne naredijo vsega, kar so si zadali. Predvsem je za njih pomembna izkušnja, da življenje ni zgolj bolečina ter tako prihajajo v kontakt z željo po navezanosti.

Večini ljudi se zgodi, da se najde v več stilih – to je popolnoma normalno, saj imamo nek stil, ki sicer prevladuje, hkrati pa imamo tudi značilnosti drugih stilov.

Pri potrebi navezanosti pa lahko pride tudi do osnovnega konflikta navezanosti, kitemelji na prepričanju, da navezanost, ki jo potrebujemo in nam zagotavlja varnost, ni na voljo in ji ne moremo zaupati.

S tem osnovnim konfliktom je povezana disfuncionalna shema z naslednjimi kognicijami: »V tem odnosu nimam varnosti, sem nemočen. Odnosni svet je nevarno mesto, zato sem sam. Ni mi dovoljeno prositi za pomoč, vse moram narediti sam. Nimam pravice imeti ljubečega odnosa.« Ta prepričanja so karakteristika depresivnega osnovnega konflikta.

Osrednji strah te sheme je izguba pomembnega drugega (strah pred separacijo). Osebe s tem osnovnim konfliktom najpogosteje čutijo bolečino, žalost, jezo, razočaranje in nemoč (Rudolf, 2000).

Za konec pa preberite naslednja vprašanja, lahko se posnamete in si tako naredite meditacijo:

Udobno se naslonite in si poskušajte zamislit kraj, v katerem bi se radi rodili. Ta kraj lahko obstaja, ste ga mogoče že obiskali, lahko pa je popolnoma izmišljen. Kakšen je ta kraj? Kaj bi radi videli, slišali, občutili, vonjali? Je z vami kakšna oseba, žival, ste sami? Kakšno rojstvo bi si želeli? Kakšni občutki bi vas preplavljali ob rojstvu, ko pridete na svet, ko vas prvič položijo k mami na prsa? Se vam pri tem pojavijo kaki odpori? Sprejmite jih in se vprašajte kaj bi radi, da bi vas pozdravilo v tem svetu. Poskušajte najti vse, kar vam v realnem svetu primanjkuje, kar pogrešate in dajte v ta kraj. Nato se počasi začnite zavedati svoje okolice in pridite nazaj.

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Program »Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja rabe psihoaktivnih substanc« sofinancira MZ.

Piše: Mateja Erce, mag.psih., BPT