Zakaj so čustva pomembna?

Ker je v davni preteklosti človek moral pri drugem človeku prepoznati njegove namene in se ustrezno odzvati. Prepoznava čustev mu je tako omogočila preživetje – tako telesno preživetje kot preživetje socialnega bitja. Čustva so nastala, da so nam pomagala preživeti, nato pa so se prenašale skozi generacije naprej.

Da se znajdemo v odnosih je čustva treba pokazati ob pravem času in na pravi način. Jih obvladati in z njimi upravljati. Prav tako je pomembno, da zaznamo in prepoznamo čustva drugih. Prepoznati ali so pristna ali zaigrana.

Kaj je prej kura ali jajce – razum ali čustva?

Nam gre najprej čez glavo misel in nato začutimo čustvo ali najprej občutimo čustvo in nato razmišljamo? Težko rečemo, saj je oboje zelo prepleteno. Kaj pa je skupno našim mislim, čustvom, občutkom, razumu? Telo. V njem se vse začne, se dogaja v danem trenutku in se konča. Če smo v stiku s svojim telesom vemo kaj se nam dogaja, razumemo zakaj občutimo neko čustvo, kaj je sprožilo našo misel ter vedenje. Konec koncev, ko čutimo telo, ni več tako zelo pomembno kaj je bilo in od kje prihaja. V danem trenutku je tu in je pomembno kaj s tem občutkom narediti.

V čem je trik, da kažemo čustva, mimiko, držo telesa?

V čem je naša prednost, da drugi prepozna naše čustveno stanje? V čem je prednost, da nam drugim pokažemo naše čustveno stanje? Čustveno stanje lahko prepoznamo iz mimike, drže telesa, besed, tona, višine govorjenja, vedenja. Predstavljajmo si dva otroka, ki še ne znata govoriti, čebljati pa že znata. Kako se bosta ta dva otroka sporazumela? S čebljanjem bolj težko. Bosta pa se odlično sporazumela skozi držo posameznih delov telesa, gibanja, mimike, tona in višine glasu, čustvenih izrazov na obrazu. To je namreč edina komunikacija, ki jo oba sigurno razumeta. Isto se zgodi, ko se srečata dva človeka, ki ne govorita skupnega jezika.

Čustvo nam posredno povejo kakšen je namen našega sogovornika ter koliko je dobronameren, koliko naj verjamem njegovim besedam. Pokaže ali so moja dejanja za druge sprejemljiva ali jih spravljajo v bes – se socialno sprejemljivo vedem? Če smo v stiku s samim sabo, bomo pred resnično besnim človekom stali ali raje bežali? Ali mu bomo raje ponujali svoj izdelek in upali na zaslužek?

Izražanje čustev ima namen, da se ljudje med seboj ne spopadamo ali pobijamo brez potrebe, da svoje naklonjenosti, sočutja, dobrote, pomoči ne ponudimo nekomu, ki nam le tega ne bo vrnil v času naše stiske. Razočarani ljudje niso pripravljeni sodelovati, kar pa zmanjša možnost preživetja. Zato ni čudno, da so ljudje na severu bolj pripravljeni na sodelovanje in vzpostavitev reda, saj so pogoji, v katerih živijo zahtevnejši, saj je težje priti do hrane in do varnega, toplega zavetja.

Ali je ponarejanje čustev smiselno?

Če bi v iskrenem svetu nekdo začel ponarejati čustva in bi zaradi tega pridobil mnogo koristi bi začeli enako početi tudi drugi egoisti, svet pa bi postal nepristen, prepoznava iskrenih čustev pa bi postala precej zahtevna. Ali pa celo nihče ne bi znal več prepoznati čustev, zato ne bi vedel kako se drugi počuti ter kako naj se nanj odzove. Rezultat bi bil isti kot če čustev sploh ne bi izražali.

Vendar je malo verjetno, da se čustvo da povsem zaigrati, saj s čustvom sodeluje telo ter velika skupina mišic. Pri socialnem nasmehu namreč sodelujejo povsem druge obrazne mišice kot pri iskrenem nasmehu. Zakaj? Ker se posameznik v prvem primeru počuti drugače kot v drugem. Ker je mogoče žalosten ali jezen, zato telo odraža čustvo, ki ga posameznik doživlja, zaradi npr. socialne interakcije pa se smeji.

Kako najlažje skrijemo svoja čustva? Tako, da jih skrijemo pred samim sabo, da se zlažemo samim sebi, da ne čutimo tako kot čutimo. Zakaj pa bi jih sploh skrivali? V veliko primerih zato, ker je preveč boleče se soočati s temi čustvi, zato smo skozi leta razvili nezavedne in obrambne mehanizme, ki čustva skrijejo pred nami zaradi preteklih izkušenj.

Naj vam podam primere kako so posamezniki skrili čustva pred seboj in zakaj:

  • Veselje

Smeh je spremljevalec veselja in gre za refleks, ki telesu prinaša olajšanje in sproščenost. Je oblika razumevanja, zato je glasen, da ga lahko slišijo vsi. Ob veselju bo zaupanje drugih in nas večje, prostor za odnos se bo povečal. Smeh kaže na dobre namene, na sprejemanje drugega.

Primer: Marica je mama 2 zelo živahnih, razigranih otrok. Sama pa je depresivna. Poročena je z Miho. Miha dela cele dneve, domov prihaja utrujen in nesrečen. Marico in Miha vesela otroka spominjata na veselje, ki ga pri njiju zdavnaj ni več. Zato nad otrokoma besnita, da naj data že mir, da sta starša utrujena in da potrebujeta mir ter tišino. Če se nimata energije, da besnita, otroka enostavno ignorirata. Otroka se z časoma naučita, da je veselje neprimerno, sebično in nehvaležno, saj odzivi staršev na veselje grozijo, da ne bosta več sprejeta, da kot vesela otroka nista zaželena ter da ne bosta več pripadala. Občutek neprimernosti pa otroka nosita s seboj v svet. V veseli družbi bo pri tema otrokoma imelo veselje trpek priokus, občutek nezaželenosti se bo vrnil. Kaj naredita potem ta dva otroka? Ali zameri samemu sebi, ker ne sodeluje v tem veselju, ga po možnosti ustavi, drugim nameni isti grdi pogled kot so ga njemu namenili starši ali pa raje zameri drugim, ker ne opazijo kako se počuti, mu ne pomagajo, ne razumejo, mu ne dajo dovoljenja, da pripada. Ali pa odide iz take družbe in je sam.

Primer: Marica za svojo družino cele dneve kuha, peče, si ob pospravljanju hiše prepeva in postreže svoje dobrote z najbolj lesketajočimi očmi. Njen mož, Miha, je mestni zabavljač. Pozna ogromno šal, igra harmoniko, v glavnem, je veseljak. Njunega sina Marka pa je ravno pustila punca in zato je ves čas slabe volje, nemiren, tesnoben, saj žaluje za izgubo. Njegova starša pa njegovo stisko ignorirata, saj s temi neprijetnimi čustvi moti tako pozitivna in v vseh pogledih idealna starša. Zato se starša umakneta, Marko pa ostane sam s svojimi težavami. Ponovno se pojavijo občutki oddaljenosti, nepripadanja in nezaželenosti. Kmalu si nadene masko in sodeluje v družinskem veselju. Se smeje, čeprav v sebi joče. Preden se je zavedal je maska postala del njega in zdi se mu, da je resnično vesel, saj se je naučil svoje vloge v družini. Vendar ko je sam v svoji sobi čuti tesnobo in otopelost. Ne potrebuje več drugih, da ga zatirajo, saj to že počne sam sebi. Kasneje sam postane veseljak in ne prenese neprijetnih občutkov drugih, saj s temi občutki kalijo veselje.

  • Jeza:

Jeza nam da moč za spremembe. Vendar moramo ločiti jezo od naših dejanj. Metanje krožnikov, kričanje, loputanje z vrati, obtoževanje niso jeza, ampak so naša dejanja. Jeza nas naredi aktivne in ustvarjalne. Za pomembne, zahtevne in naporne spremembe v življenju potrebujemo energijo. In jeza nam omogoči veliko energije. Z njo lahko ustavimo krivice in končno naredimo nekaj tudi zase, da se postavimo zase.

Primer: 3-letnemu Mihu ni všeč špinača, zato protestira svojima staršema. Obrača se mu želodec že ob vonju špinače, zato kriči in se upira, ko poskuša mama spraviti špinačo v njegova usta. Mama mu začne očitati, da je nehvaležen in slab. Oče začne vpiti nanj in ga udari po riti. Miha tako razume, da če si jezen si slab in da je s tabo nekaj narobe. Če boš jezen ne boš pripadal družini, boš izločen in kaznovan. Miha jezo dojema slabo in nezaželeno, zato razvije tehnike kako se ji izogniti. Ko se mu kot odraslemu človeku dogajajo krivice, se ne postavi zase in trpi ponižanje.

Primer: Matjaž pa je od svojih staršev prevzel drugo logiko jeze: nima smisla se jeziti, saj s tem ne boš nič dosegel, samo še slabše bo. Potrpi, pretvarjaj se, da je vse v redu. Njega je namreč oče tepel. Menda upravičeno. Zato Matjaž tepe svojega sina, saj misli, da ga lahko tepe upravičeno in ne zna ločiti med jezo in nasiljem.

Primer: Na Moniko so starši vedno vpili. Vsakič, ko je hotela kaj povedati je mama začela še bolj kričati in jo je preglasila. Mama je imela v njeni družini monopol nad jezo. Zato se je Monika odločila, da se ona nad svojimi otroki ne bo jezila, da bo drugačna od svoje mame. Zato Monika svojim otrokom ne zna postavljati meja in tako krivice iz rodne družine na svoje otroke prenese v zrcalni obliki.

  • Strah:

Poznate starše, ki otroke zavarujejo pred vsako minimalno nevarnostjo, pred vsako odločitvijo, napako? Taki otroci bodo v odraslosti popolnoma prestrašeni – sveta, samega sebe. Izogibali se bodo situacijam in ljudem, ki jih postavljajo pred težje odločitve. V svetu bodo čutili veliko tesnobe in praznine, nevarnost jih bo čakala za naslednjim vogalom.

Strah imamo zato, da nas zavaruje pred nevarnostmi in nam tako omogoči preživetje. Pazi na nas, nam daje informacije ter nas usmerja na nadaljevanje poti. Ima pa več sporočil – beg, boj ali pa otrpneš in se zapreš vase. Odziv strahu mora biti namreč primeren situaciji, saj roba prepada ne moremo enačiti s srečanjem sestradane divje mačke. Strah se z leti spreminja – kar nam je bilo strašno v otroštvu nas lahko kot odrasle zabava. Strah je lahko tudi naučen in sicer se ga naučimo v izvorni družini, znebimo pa se jih z izkušnjami in zgledom iz okolice. Pretiran strah pride z zastraševanjem, napihovanjem nevarnosti, podcenjevanjem lastne moči in nadzora nad situacijo.

Primer: Janko se boji čebel, zato vsakič, ko vidi čebelo vpije in teče stran od čebele. Oče se mu posmehuje in mu vedno znova pravi: »Si dedec ali baba?«. Nikoli mu ne reče, da ga ne sme biti strah, ampak Janko to vidi iz njegovega pogleda in posmehovanja. Janko se sčasoma nauči zatajiti strah. Tako zelo je prestrašen, da postane nasilen in začne verjeti, da je jezen.

  • Žalost:

V življenju se veliko poslavljamo – od otroštva, mladosti, ljudi, stvari ipd. Pride čas, ko ugotovimo, da česa ne zmoremo več. Žalost je neprijetna in nas sili v akcijo, da se z izgubo spoprimemo. Poskrbi tudi za to, da smo previdni in da poskrbimo za naše bližnje, saj nas je strah, da jih bomo izgubili. Če bi bila žalost prijetna bi objokovali izgubljeno do konca svojega življenja.

Primer: Marija je depresivna mama. Njena hči Maja je večkrat žalostna, vendar svojo žalost zakoplje globoko, saj mora poskrbeti za svojo žalostno mamo. Ne more si pustiti, da mamo obremenjuje še s svojo žalostjo, saj ima mama žalosti že dovolj. Ta žalost bo počakala na čase, ko se bo mama boljše počutila. Ko Maja odraste ima težave, ko njena hči joče. Takrat ona čuti jezo in odpor, saj ne more začutiti njene žalosti.

Primer: Ko Luka pride iz vrtca s problemom mu družina takoj začne dajati nasvete kako problem rešiti ali pregnati. Cela družina usmeri energijo v to, da bo Lukova žalost čimprej minila. Namreč mama se je nekega dne odločila, da je dovolj solza in trpljenja in da ji sedaj pripada lepše življenje. Zato ne more začutiti Lukove žalosti, stiske, nemoči, saj si jo je sama prepovedala. Na tak način zavrne otrokovo žalost, Luka pa samega sebe. Sčasoma bo prenehal iskati njen objem in se bo z žalostjo začel soočati sam. Ali pa se bo naučil zatajiti žalost. Ali pa bo našel nadomestne rešitve, ki bodo žalost mehčale – alkohol vsaj šibi kolena, če že ne žalosti.

Kako spremenimo svoje nezdravo, obrambno čustvovanje v zdravo? Tako, da se soočimo s travmo. Kajti šele potem, ko si dovolimo iti v globino travme se začenja potovanje k zdravemu čustvovanju.

Vprašanja za razmislek:

  • Kaj čutim in kaj mi čustva sporočajo?
  • Ali je kakšno čustvo, ki ga ne zaznam in zakaj?
  • Zakaj se včasih povsem neprimerno odzovem?
  • Ali obstaja pri meni kakšno čustvo, ki ga ne izražam?
  • Zakaj je pristnost pomembna zame in za moje odnose?

Program “Preventiva, terapija, rehabilitacija in raziskovanje na področju zmanjševanja psihoaktivnih substanc” sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT

4 nivoji izražanja čustev…na katerem sem jaz?


ALI STE VEDELI, da čustva izražamo na različnih nivojih?

Začetnik bonding psihoterapije, Daniel Casriel, je skozi svoje klinične izkušnje prišel do naslednjega razumevanja izražanja čustev:

»Vedno bolje in bolje sem spoznal, da morajo biti čustva popolnoma izražena, da imajo terapevtski učinek« (Casriel, 1972, str. 197)

Danes je Casrielova predpostavka podprta z empiričnimi raziskavami o čustvih, saj raziskave kažejo, da je osredotočenost psihoterapije na čustva in izražanje le teh povezano z želenimi psihoterapevtskimi učinki (Greenberg idr., 1993). Predpostavka je terapevtski odnos, v katerem se klient počuti varnega in tako lahko raziskuje ter izraža neprijetna čustva. Terapevtski učinek korelira z globino raziskovanja čustev ter izražanjem le teh. Pomembno je, da posameznik izraža primarna adaptivna čustva in ne sekundarnih ali instrumentalnih (več o tipih čustev lahko preberete v našem blogu Čutimo eno, izražamo pa drugo – malo zmedeno kajne?).

Torej, katere nivoje čustvenega izražanja poznamo?

Nivo 1 je intelektualni razmislek, v katerem posameznik čustva zaznava ter jih izraža z besedami. Vendar ta čustva niso čustveno izražena. Kaj to pomeni? To pomeni, da ni skladnosti med besednim izražanjem čustev in vedenjskim izražanjem. Po navadi gre za sekundarna in instrumentalna čustva.

V praksi bi to izgledalo takole:

Miha čaka Anjo že 45 minut, saj sta dogovorjena za pijačo. Ko se Anja prikaže brez opravičila za zamudo, Miha popolnoma mirno reče: »Sigurno je bila gneča na cesti«. V njem je popoln mir, mišice ter obraz so popolnoma sproščene, če pa poslušamo ton glasu pa je ta sarkastičen. Če bi ga opazovali od daleč bi si mislili, da ima prav lep dan ter da je prišel na kavo sam, da uživa v svojem miru po službi. Ste že kdaj doživeli jezo s tako mirnostjo?

Za drugi nivo je značilna minimalna čustvena sprostitev. Tako ima posameznik, ki čustva izraža na tem nivoju večjo moč pri vplivanju na njegovo okolje glede na čustva, ki jih čuti. Čustvo posameznik čuti in ga tudi izrazi, vendar ga še vedno zadržuje, ne sprosti ga v popolnosti, s svojim telesom. Npr. jeza je lahko že izražena z glasnostjo, žalost z jokom, vendar v izražanje še ni vključeno telo.  Če bi bila jeza izražena tudi s telesom bi bile napete mišice ramenskega obroča, pri žalosti se telo upogne navznoter, saj tako zavaruje notranje organe.

Če vzamemo zgornji primer in tokrat rečemo, da bo Miha jezo izražal na drugem nivoju bi to izgledalo takole:
Ko Miha zagleda Anjo ji reče: »Anja, pojdi stran!«. Kljub temu, da mu Anja poskuša razložiti situacijo, jo on zavrača, ko pa Anja obupa in poskuša oditi pa Miha začne s vedenjem, s katero Anjo želi »prisesati« nase. Slišati je večjo jakost glasu kot v prvem primeru, njegove ramenske mišice pa so še vedno sproščene. Jeza služi temu, da zmanjša strah ali prepreči grožnjo, funkcija pa je odriniti nekoga stran in ustvariti razdaljo.

V tretjem nivoju so izražena primarna čustva, v izražanju pa je prisotno celo telo – telo se v jezi ali bolečini trese. Na tem nivoju so izražena primarna adaptivna čustva. v BPT poskušamo doseči vsaj ta nivo izražanja čustev.

Torej, v našem primeru bi Miha ob Anjinem prihodu jezo izrazil z vso močjo in s celim telesom – to ne pomeni, da bi bil nasilen. Na primer, Miha se ob Anjinem prihodu nagne naprej, napne vse mišice v telesu, saj se tako pripravi na boj, namršči obraz in odločno reče: »Ne maram te!«. S tem je dobil občutek moči, da obvladuje situacijo.

Portrait of a crazy angry man holding mobile phone and shouting isolated over white background

Na nivoju 4, identitetnem nivoju, čustva niso več usmerjena proti nekomu, ampak je z njimi izražena čustvena moč, samozavest in identiteta. Posameznik čuti pravico, da izrazi svoja čustva in potrebe, čustva sprejme in se še vedno počuti ljubljenega.

Če bi Miha jezo izrazil na nivoju 4 bi to izgledalo nekako takole:

Ko bi se Anja usedla za mizo bi ji rekel: »Jezen sem, ker sem ranjen in ti ne pustim, da mi še enkrat to storiš.«

Na katerem nivoju pa vi izražate svoja čustva? Od česa je odvisen nivo izražanja čustev?

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT

Kdaj smo čustveno živi?


Vsi vemo, da je izrisana ravna črta srčnega ritma na EKG-ju dokaz, da je srce prenehalo biti in da je človeško telo mrtvo, nasprotno pa, da je črta, ki zaniha navzdol in navzgor tista, ki nam daje dokaz, da je telo ŽIVO!

Kdaj smo čustveno živi in kdaj čustveno mrtvi?

Vam je poznan občutek »nisem slabe volje, dobre pa tudi ne«?

Kako lahko spet oživimo naše  čustveno telo?

 

Čustva, ki jih občutimo lahko ločimo na prijetna in neprijetna. Prijetna so tista, za katera si želimo, da bi v našem življenju prevladovala. Pod najbolj osnovna uvrščamo veselje, ugodje, ljubezen in pa ostala občutja kot so radost, sreča, navdušenje, ponos, samozavest… Čustva, ki pa jih najpogosteje doživljamo kot neprijetna pa so žalost, jeza, strah,  občutja sramu, krivde, razočaranja, tesnobe… Da se neprijetnim občutjem izognemo, uporabljamo obrambne mehanizme. Obrambni mehanizmi so naši varnostni sistemi, ki nam v otroštvu omogočijo preživetje oziroma ohranjanje čustvene stabilnosti, vendar pa nas kasneje, v odrasli dobi, ko postanemo odgovorni posamezniki in smo zmožni soočanja z neprijetnimi čustvi, prehitijo in nas pred njimi zavarujejo oziroma nam onemogočijo, da bi v polnosti čutili.

Ko prekinemo stik z neprijetnimi čustvi, si jih NE PRIZNAMO, jih NE SPREJEMAMO, si jih NE DOVOLIMO ZAČUTITI v polnosti in jih NE IZRAŽAMO na primeren način, ustavimo življenjski ritem čutenja – čustveno umiramo. Na ta način se izognemo bolečini in neprijetnim občutkom, ki jih povzročita strah ali jeza, sočasno pa se odrečemo tudi čutenju kot celoti, tudi prijetnim občutjem. Pridemo v obdobje, ko ne moremo reči, da “nam gre tako slabo, da ne bi mogli več zdržati”, ne bi pa mogli trditi, da smo zares srečni in izpopolnjeni – smo približno na ravni črti, brez presežkov.

 Ali si želimo tako naprej?

Lahko še naprej korakamo na mestu in sanjamo o tem »kako bi bilo lepo, če bi bilo…« ali pa s pogumom naredimo korak naprej, da ponovno oživimo in si dovolimo čutiti vse. Pomembno je, da čustva, ki se v nas vzbujajo (v odnosih, situacijah):

  1. opazujemo in PREPOZNAVAMO,
  2. primerno IZRAŽAMO – oziroma si jih še pred tem, dovolimo pokazati (predvsem, kadar smo eno ali več čustev blokirali, je pomembno da si dovolimo, da lahko jočemo, se jezimo, si dovolimo izraziti da nas je strah),
  3. SPREJMEMO (kot del sebe in svojega čutenja)

Kako nam bonding psihoterapija lahko pri tem pomaga?

 Ponudi nam orodja in vaje s katerimi lahko ponovno vzpostavimo stik z vsemi svojimi (neprijetnimi, ujetimi, potlačenimi in prijetnimi) čustvi, da se jih osvobodimo in se jih naučimo na »zdrav« in primeren način izraziti, da postavimo zdrava temeljna prepričanja in s tem spremenimo svoje delovanje in vzorce odzivanja, ter možnost da se kar takoj preizkusimo v odnosih, saj imamo na delavnici vedno podporo skupine in terapevtov.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT


Stres in čustva


Kako sta stres, ki ga doživljamo v vsakdanjem življenju in čustva lahko povezana?

Poglejmo si mehanizem delovanja čustev in našega živčnega sistema…

 začutimo intenzivna čustva, se aktivira naš avtonomni živčni sistem. Avtonomni živčni sistem je sestavljen iz dveh delov:

  • simpatičnega in
  • parasimpatičnega sistema.

Ko so naše osnovne bio-psiho-sociološke potrebe zadovoljene, se aktivira parasimpatični živčni sistem, ki stimulira občutke ljubezni, ugodja, veselja in fizičnega dobrega počutja.

Če osnovne potrebe niso zadovoljene, se aktivira simpatični živčni sistem, ki stimulira občutke bolečine, nevarnosti, fizičnega slabega počutja in visoko inkonsistentno napetost.

Izkušnja bolečine in nevarnosti aktivira shemo BOJ – BEG . Ta reakcija je osnovna preživetvena strategija, ki sproži naslednjo verigo reakcij fizioloških odgovorov.

BOJ – BEG ODZIV

Prebava se ustavi, kri je usmerjena proti možganom in mišicam, mišice povečajo napetost, možganski mrežni aktivacijski sistem deluje na visoki stopnji pozornosti, dihanje je globoko, krvni tlak se dvigne, utrip srca se pospeši. Ko se periferne krvne žile skrčijo, da potisnejo kri proti mišicam, koža postane hladna in ko se poveča prag za periferni pretok, koža postane otrpla. Jetra sprostijo glukozo v kri, za povečanje produkcije energije. Vranica sprosti levkocite za povečanje telesne obrambe pred infekcijami.

Običajno, psihološka sprememba traja dokler nevarnost ne izgine. Po tem, se organizem vrne v umirjeno stanje, spet prevlada delovanje parasimpatičnega sistema.

Človek reagira tako na notranje kot na zunanje nevarnosti, z isto shemo. Ponavljajoče pomanjkanje zadovoljitve osnovnih bio-psiho-socioloških potreb predstavlja notranjo nevarnostZato je simpatični sistem kronično stimuliran, kar na koncu vodi  v izkušnjo kronične bolečine, stresa in fizične bolezni.

Ko posameznik izrazi svoja čustva in zadovolji svoje osnovne bio-psiho-sociološke potrebe, je pričakovano pomembno zmanjšanje stresa.

»Čustva niso logična. Čustva, ko o njih presoja logika intelekta, niso logična. Čustva ne ločijo dobrega od slabega. Čustva ne ločijo časa ali prostora ali osebe ali situacije. Čustva ne ločijo ednine od množine. Čustva imajo le eno logiko na katero se odzivajo zelo natančno, zelo primerno in to je logika »užitek in bolečina«. Odzoveš se na stvari, ki ti vzbujajo užitek/ugodje in stvari ki ti vzbudijo bolečino.”

V razmislek:

  • Kaj v meni vzbuja neprijetne občutke? In kaj s temi občutki naredim?
  • V katerih odnosih, situacijah in okoliščinah si ne dovolim/ ne upam izraziti svojih občutkov, svojih razmišljanj, svojih želj?
  • Kdaj zaradi strahu pred reakcijo drugih potlačim svoje občutke, mnenje, misli, želje…?

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT

Čutimo eno, izražamo pa drugo – malo zmedeno kajne?


Če ne razumete naslova, vam bo mogoče več o tem povedala spodnja slika:

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste čutili eno čustvo, izrazili pa drugo čustvo. Naj vam pojasnim – v Sloveniji imamo nekaj značilnih kulturnih prepovedi glede bazičnih čustev. So vam znani stavki kot so:

»Punce se ne smejo jeziti, to ni lepo!«

»Fantki je jokajo, morajo biti močni!«

»Fantje se ne smejo bati!«

Verjetno smo že vsi slišali kako verzijo zgornjih prepovedi. Otroka to zmede, saj ne ve kaj mora čutiti.

Kakšne posledice pustijo take prepovedi pri otroku ter kasneje odraslemu?

Da vam odgovorim na to vprašanje, vam moram prej na kratko opisati tipe čustev.

Kot smo že pisali na blogu pod naslovom »Čustva« so čustva tesno povezana z (ne)zadovoljevanjem biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«). Osnovna čustva so primarna adaptivna čustva, ki so direktno aktivirana takrat, ko je potreba zadovoljena ali pa ko potreba ni zadovoljena. Sekundarna in instrumentalna čustva pa niso direktno povezana z (ne)zadovoljevanjem potreb.

Na zgornje vprašanje vam odgovorim s primerom:

Miha ima punco, s katero preživlja skupaj zelo malo časa, saj ona veliko dela, ko pa pride domov pa je tako utrujena, da se Mihi ne posveča kaj dosti. Miha bi moral kot zdrav posameznik doživljati bolečino kot primarno čustvo, ki je reakcija na pomanjkljivo zadovoljeno potrebo po fizični bližini in čustveni odprtosti (kar Casriel poimenuje »bonding«). Vendar, ker je fant in je celo otroštvo poslušal, da ne sme jokati in mora biti močan, to bolečino potlači in izrazi jezo kot sekundarno čustvo – zato punco obtožuje, da si zanj ne vzame nič časa, kar privede do prepira in še večje nezadovoljenosti potrebe po bondingu.  Ko Miha ugotovi, da z jezo ne pride nikamor in da mu ta ne pomaga pri zadovoljevanju potrebe po bondingu, se začne jokati. Vendar ne joče, ker čuti bolečino, ampak jo uporablja kot orodje, da se zbliža s punco, ki ga bo potolažila ter bo tako zadovoljil potrebo, s čimer je bolečina instrumentalno čustvo.

Sekundarna in instrumentalna čustva so disfunkcionalna čustva, ker skrivajo začetno funkcijo primarnih čustev. Sposobnost zaznavanja primarnih čustev in jih ločiti od sekundarnih in instrumentalnih čustev  ter jih umestiti v kontekst z bazičnimi potrebami imenujemo čustvena inteligentnost.

Vam je opisano kaj znano?

Lahko vam pomagamo, saj je eden od ciljev BPT izboljšanje v zaznavanju čustev, kar omogoča posamezniku prepoznati njegova primarna čustva ter zviša čustveno inteligentnost.

Če želite več informacij, nam pišite, z veseljem bomo karkoli pomagali!

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT


Čustva, potrebe in (ne)konstistentnost – Kako si?


Kot smo že pisali je Casriel čustva, ki so povezana z (ne)zadovoljevanjem osnovnih biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«), poimenoval »bazična čustva«, o katerih smo že pisali (več o tem najdete pod naslovom »Čustva«).

Kaj se dogaja z nami v BPT, ko čustva globoko čutimo? Aktivira avtonomni živčni sistem. Ta pa je razdeljen na dva dela – na simpatik in parasimpatik. S pomočjo teh dveh poti se procesirajo fizični in psihološki dražljaji.

Kdaj čutimo občutke ljubezni, ugodja, veselja, psihičnega blagostanja, dobrega počutja in visoko konsistentnost? Ko so osnovne potrebe zadovoljene, se aktivira parasimpatični živčni sistem, ta pa stimulira zgoraj opisane občutke, v katerih radi uživamo, se sprostimo, pozabimo na stres in življenje zajemamo s polno žlico.

Kaj pa se zgodi, ko se aktivira simpatik? Po navadi se ta aktivira ko naše potrebe niso zadovoljene ali niso zadovoljene v zadostni meri, simpatik pa dalje ki stimulira občutke žalosti, nevarnost, fizičnega nelagodja in visoke inkonsistentne napetosti. Ne ravno prijetni občutki, a hkrati zelo pomembni za orientacijo v našem življenju. Takrat vemo, da nekaj ni v redu in lahko sprožimo akcijo ter naredimo nekaj, s čimer bomo prispevali k boljšemu počutju – dobra prispodoba bi bila spomladansko čiščenje. Ne veš kaj točno bo treba pospraviti, vreči stran, a veš, da nekaj moraš narediti. Zato se je treba ustaviti, pogledati naokoli, najti stik s samim seboj, da vemo kaj nam je pomembno in kaj ne ter začeti z delom.

Na kratko, da opišemo kaj pomenita konsistentnosti in nekonsistentnostKonsistentnost je Grawe (1998) označil kot stabilnost več hkratnih procesov v možganih, varovanje konsistentnosti pa je nepogrešljiva možganska funkcija. Konsistentnost je izkušena kot notranje lagodje, zato od take osebe slišimo: »Vse je ok, zadovoljen sem s seboj in svetom«.

Ko pa notranji red ne mora biti več dosežen pa pride do nekonsistentnosti, ki ogrozi osebo, ki se ukvarja z okoljem, ko poskuša zadovoljit potrebe. Nekonsistentnost je subjektivno izkušena kot nelagodje in neugodje – po navadi od takih posameznikov slišimo stavke kot so: »Nekaj je narobe z mano«.

Vas je že kdo vprašal: »Kako si?«. Verjetno, da vas je že marsikdo. No, spraševal vas je po konsistentnosti ali nekonsistentnosti, odvisno od vašega odgovora (če je ta seveda bil iskren).

Vedenje zdravega posameznika je definirano s prizadevanjem za izboljšanje konsistentnosti in zmanjšanjem nekonsistentnosti.

Več o konsistentnosti pa v enem od naslednjih zapisov na našem blogu.

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Piše: Mateja Erce, mag. psih., BPT